Ambasadorjev dnevnik: Dom starejših občanov na Poljanah

Januarja so se Mince pohabile. Napadel ga je pokrovček od sveče in mu odrezal blazinico. Seveda se je potem intenzivno smilil sam sebi (no, in meni tudi). Zato sem se na delavnico Brez strahu pred psom odpravila sama (no, saj so pomagali drugi člani Ambasadorjev nasmeha), ampak Minec je počival doma.

Potem so se začela dogovarjanja za novo ustanovo. Dom starejših občanov na Poljanah. Pa so padli torki ob štirih, kar je v redu meni (saj lahko v miru pridem iz službe po Minca in potem v dom), upokojenci pa tudi še niso preveč utrujeni in lahko sodelujejo.
Zaenkrat sva bila na obisku dvakrat in spoznala dve skupini (od treh), ki jih bova obiskovala. V prvi skupini so bili demenčni starostniki; tu smo se v glavnem božali in se spoznavali. Pa se spoznavali in se božali. O kuža! Od kod pa ti? Ja, fejst, da sta prišla. In tako eno uro. Simpatični so in veseli obiska.

V drugi skupini so bolj aktivni starostniki. Predvsem se pa zelo dobro spominjajo svojih kužkov, dogodkov, povezanih z njimi in jih tudi radi delijo z nami. In predvsem uživajo v življenju. Ni jim hudega, pravijo. Vsak dan imajo kake aktivnosti, celo koncert za osmi marec so jim priredili. Ob sončnem vremenu grejo na sprehod ali pa lenarit na vrt. Znajo uživati. Kužku skrivajo priboljške, ga kličejo sem in tja, božajo, hranijo ... Mincu pa baš težko.

Zdaj pa novim delovnim zmagam naproti, a ne, Minec?