Ambasadorjev dnevnik: Obisk pri slepih otrocih v Izoli

Budilka je zvonila čisto prezgodaj, še posebej za vikend. Ampak obetal se je sonček in lep dan na morju. Z Mincem sva ob sedmih šibnila proti Izoli, kjer sva se najprej dobila z Nino in Ojo. Vozila sva se celo uro in pol, seter je celo pot prespal, saj se mu je zdelo popolnoma nečloveško, da ga budim tako zgodaj in se mora še vozit. No, ko je videl Ojo, je zamera za hip izpuhtela. Skupaj smo šli proti hiši, kjer do ponedeljka bivajo slepi in slabovidni malčki in njihovi starši.

Že ves dan so spraševali, kdaj bo ura devet, ko bojo prišli kužki. Pa smo prišli. Najprej je bilo treba seveda pozdraviti kužka in ga objeti, pa pobožati. In to pet do šestkrat. Potem smo pa ugibali, kdo je večji, Mini ali Oja. Pa kdo ima krajša ušesa. Pa kdo je bolj debel in kdo bolj suh. Kdo ima debelejši rep, kdo pa daljšega? Potem smo pa še iskali špangice.

In Ojo in Minija peljali malo sprehod. Lušni otroci, tako polni energije in veselja. Pa jim čisto nič ni hudo na tem svetu, zabavajo se in veseli so vsakega obiska, prijazne besede in časa, ki jim ga nameniš. Njihov optimizem je pa neverjeten in nalezljiv. Potem smo pa šli. Doma sva z Mincem samo padla v horizontalo. Revež je samo hodil pit vsake toliko. Zvečer samo kratek sprehod in obilna večerja, pa celonočni spanec. Uboge Mince so bile zelo utrujene. Saj delovno kondicijo dobiva počasi, samo vožnja ga pa še vedno ubije.

Z Redikom sva pred leti začela s prostovoljnim delom pri slepih otrocih. Res so nekaj posebnega. Sončki miceni. Sem se danes spomnila, zakaj so mi tako pri srcu. Upam, da se še kdaj srečamo. Mogoče se kdo vpraša, zakaj se vozim tako daleč samo za en obisk? Zaradi punčke, ki bi rada imela Minija za vodnika, zaradi fantka, ki se je nasmehnil po nekaj mesecih, zaradi drugega fantka, ki je zlezel iz očetovega naročja (kar je mali čudežek) in z mano peljal Minca na sprehod po vrtu. In zaradi vseh nasmejanih obrazov na koncu. Pridite šeeee, so vpili. Bomo, z veseljem, samo povabite nas in smo tam.

Neža Vilhelm