Delo s starostniki

Avtor: Kristina Lovrinović

Miloševič Arnold (2006a: 7) poudari dejstvo, da starost prinaša določene izgube na pomembnih življenjskih področjih ter da je kakovost posameznikovega življenja v starosti odvisna od tega, kako se prilagodi tem izgubam. Prav tako omenja, da so stari ljudje zaradi številnih sprememb, ki jih prinaša starost, bolj ranljivi, rizični ali izpostavljeni različnim zdravstvenim in socialnim tegobam kakor ljudje srednje generacije.

Strinjam se z Miloševič Arnold (2006b: 18), ki pravi: »Poznavanje obstoječih možnosti za zagotovitev raznovrstnih oblik pomoči in posameznih storitev je še posebej pomembno pri delu s starimi ljudmi, ki so ranljiva družbena skupina in so njihove potrebe pogosto bistveno povečane. Pri tem pa je najpomembneje, da socialni delavec ne spregleda vseh obstoječih neformalnih podpornih mrež (tudi potencialnih) in te dejavno vključi v načrt pomoči starostniku.« Eden izmed virov pomoči, ki ga lahko socialni delavec izkoristi, sta vsekakor TSŽ in ASŽ.

Vključitev TSŽ in ASŽ v prakso socialnega dela lahko prinese pozitivne spremembe ne samo uporabnikom, temveč tudi socialnim delavcem. Pogosti spremljevalec socialnih delavcev pri opravljanju dela v službah nudenja pomoči je sindrom izgorevanja. Nanj so predstavniki največjih slovenskih centrov za socialno delo opozorili tudi predsednika Danila Türka (http://www.up-rs.si/uprs/uprs.nsf/dokumentiweb/04AE11D26B548570C1257594004DAB97?OpenDocument).

Tudi Kobolt (1993) navaja, da so visoki stopnji stresa izpostavljeni t. i. helping professions – poklici, katerih bistvena prvina dela je pomoč ljudem in delo z ljudmi v posebnih življenjskih situacijah (v Hribernik 2007: 79). »Študije v Nemčiji, Ameriki in Avstraliji so pokazale, da živali v domovih za ostarele delujejo tudi proti sindromu izgorevanja, s katerim se srečujejo tam zaposleni strokovnjaki – pomagajo zmanjševati premočne emocionalne obremenitve, ki nastajajo zaradi dolgotrajne konfrontacije z boleznimi in smrtjo ter zaradi občutka, da niso vedno sposobni učinkovito pomagati« (Marinšek, Tušak 2007: 98). TSŽ in ASŽ bi lahko socialni delavec torej uporabil kot sredstvo za zmanjševanje »izgorevanja na delovnem mestu«.

Eni izmed najpogostejših težav, s katerima se srečujejo starejši ljudje in na kateri opozarjajo številni strokovnjaki, sta osamljenost in socialna izolacija. »Veliko starejših ljudi postane depresivnih zaradi občutka žalosti ali osamljenosti v svojem življenju.« (Kawamura et al. 2007: 8). »Osamljenost je ena od tegob, ki spremlja stare ljudi.« (Marinšek, Tušak 2007: 87).

Tudi Giaquinto in Valentini (2009: 598) poudarjata, da bi se v času, ko se starejši in bolni ljudje štejejo za nekoristne (in so na tak način izločeni iz družbe), moralo druženje z živalmi ne samo priporočati, temveč ga tudi spodbujati.

Zaradi prednosti, ki jih navajajo številne raziskave, lahko TSŽ in ASŽ predstavljata socialnemu delavcu enega izmed načinov, kako bi lahko pomagal uporabnikom v domovih pri zmanjševanju ali celo odpravljanju občutkov osamljenosti in socialne izolacije. M. R. Banks in W. A. Banks (2002) navajata študijo, ki je preučevala vlogo TSŽ na področju zmanjševanja osamljenosti pri starejših v domovih. V raziskavi je sodelovalo 45 stanovalcev nekega doma, ki so bili razdeljeni v 3 skupine po 15 stanovalcev. Prva skupina ni bila deležna TSŽ, druga skupina je imela TSŽ enkrat tedensko, medtem ko je tretja skupina imela TSŽ kar trikrat tedensko. Udeleženci so bili ponovno testirani po študiji, kjer se je izkazalo občutno zmanjšanje občutka osamljenosti znotraj obeh skupinah, katerima je bila nudena TSŽ (v Tedeschi et al. 2005: 67).

Druga raziskava, ki jo je izvedel Fraser, je pokazala, da odnos med ljudmi in živalmi spodbuja pri človeku tako fizično kot tudi čustveno dobrobit. Raziskave so prav tako pokazale, da tak odnos krepi samozavest in povzroča, da se starejši več smejijo.

Mnogi raziskovalci predvidevajo, da bi imela TSŽ pozitiven vpliv na ljudi, ki trpijo zaradi simptomov Alzheimerjeve bolezni, pomagala naj bi jim (TSŽ) vzdrževati pozitivna čustva, ohranjati ponos in občutek za odgovornost, motivacijo in socializacijo (Kawamura et al. 2007: 9). Nekateri starostniki, ki se nahajajo v domovih, nimajo sorodnikov, prijateljev ali znancev, ki bi jih obiskovali, zaradi česar je bolj verjetno, da se bodo soočili s socialno izolacijo. Marinšek in Tušak (2007: 97) pravita, da živali za nekatere starostnike predstavljajo nadomestne negovalce in prijatelje, kot tudi, da žival lahko nadomešča otroke in vnuke, ki poredko (nekateri pa sploh ne) prihajajo na obisk. Enako mnenje izrazijo Tedeschi et al. (2005: 67), ko pravijo, da imajo lahko živali pomembno vlogo kot nadomestni člani družine.

Marinšek in Tušak (2007: 94) tudi pravita, da je pri starejših ljudeh lahko opaziti pozitiven čustven odziv ob srečanju z živaljo in znanih je mnogo primerov boljšega počutja, boljše volje ter pozitivnega razpoloženja pri druženju z živaljo. Jana Mali in Liljana Rihter (2005: 324) v svoji raziskavi navajata, da so v nekaterih domovih socialni delavci tisti, ki vodijo skupinske dejavnosti za stanovalce z demenco. Če je socialni delavec seznanjen s prednostmi TSŽ in ASŽ, ju lahko vključi v svoje delo in na tak način poskuša obogatiti svoje delo.

Pomembno se mi zdi poudariti, da socialni delavec z vpeljevanjem TSŽ in ASŽ v svoje delo upošteva koncept krepitve moči (angl. empowerment), za katerega Miloševič Arnold (2006a: 15) pravi, da »je nedvomno koncept, ki ga pri delu s starimi ljudmi ne kaže prezreti«.

»Krepitev se nanaša na participacijo uporabnikov pri storitvah in na gibanja samopomoči na splošno, v okviru katerih skupine izvajajo različne aktivnosti za izboljšanje svoje situacije, lahko v sodelovanju z obstoječimi zakonskimi uredbami ali pa neodvisno od njih« (Adams 2003: 8; po Thomas, Pierson,1995: 134–5 v Boškič 2005: 181).

STAROSTNIKI Z DEMENCO

Po definiciji predstavlja demenca hujši upad ali celo izgubo intelektualnih in spominskih funkcij. Izraz demenca izhaja seveda iz latinščine: de – upadanje + mens, mentis – razum. Ob omembi besede demenca bomo sicer najprej pomislili na zmanjšanje sposobnosti pomnjenja, a demenca je veliko več kot zgolj motnja […]. Demenca je skupek različnih simptomov, ki posameznika pomembno prizadenejo na vseh področjih njegovega bivanja ( Grad, http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/12-o-demenci-grd.pdf). »Bolniki z demenco, ki se ukvarjajo z aktivnostmi, ki jih veselijo, bodo s tem izboljšali svoje funkcionalne sposobnosti ter ublažili depresijo. Dementnim bolnikom koristi redna telesna dejavnost, kot sta hoja in ples« (http://www.pfizer.si/pdf/demenca.pdf). TSŽ in ASŽ se po mojem mnenju vsekakor štejeta med aktivnosti, ki omogočajo posameznikom telesno dejavnost, veselje in ostale pozitivne spremembe.

Uporaba TSŽ pri dementnih ljudeh je pokazala številne izboljšave na področju socialnega vedenja, zmanjšala vznemirjenost, apatijo in ostale vrste problematičnega vedenja. V petih različnih študijah, v katerih so preučevali prosocialno obnašanje s pomočjo neposrednega opazovanja, so opazili porast različnih socialnih vedenj: nasmeh, boljšo verbalizacijo in večjo pogostost dotika med potekom TSŽ (Perkins et al. 2008:178).

Vir: