Delo z zaporniki

Avtor: Kristina Lovrinović

Zaporniki so znotraj zapora pogosto izpostavljeni različnim vrstam nehumanega vedenja. Tu mi pride na misel citat: »Z odvzemom prostosti ljudje ne izgubijo osnovnih človekovih pravic in svojega človeškega dostojanstva.« (Novak v Devetak 2008: 6). Ivan Kos, predsednik Penološkega društva, poudarja, da imajo strokovni delavci pomembno vlogo znotraj zapora. »Pomembno je, da strokovni delavci zapornikom ponudijo dejavnosti, ki so vsaj približno podobne tistim zunaj zidov: delo, socialno učenje, prostočasne dejavnosti, zdravstveno oskrbo, obravnavo osebnostnih motenj itd. Brez rednega dela si je težko zamisliti socializacijo zapornikov. Delo tukaj ni mišljeno v smislu 8-urne smiselne zapolnitve časa, pač pa pomaga zapornikom vzdrževati življenjski ritem, ohranja in razvija njihove psihofizične sposobnosti, širi njihove socialne stike in jim omogoča osebno potrjevanje.« V nadaljevanju poudarja, da če zaporniki nimajo možnosti za delo, bodo počeli kaj drugega.

Torej njihova nezaposlenost pomeni varnostno tveganje in dodatno obremenitev za paznike in vzgojno osebje, zato je zaskrbljujoče, da v največjih slovenskih zaporih lahko zagotavljajo delo le še manjšini zapornikov (Kos, http://penoloskodrustvo.blog.siol.net/2009/03/02/se-orazmerah-v-zaporih/). Socialni delavec bi lahko z vključitvijo programov ASŽ in TSŽ ponudil zapornikom zgoraj omenjene dejavnosti ter na tak način poskusil v njih spodbuditi občutek lastne vrednosti, zaupanja vase in samozavesti.

PROGRAMI V ZAPORIH, KI VKLJUČUJEJO TERAPIJO ALI AKTIVNOST S POMOČJO ŽIVALI

Leta 1975 je v psihiatrični bolnišnici za kazensko odgovorne (Lima State Hospital for the Criminally Insane) socialni delavec David Lee predstavil zapornikom male živali, kot so ribe, ptice in skakači, z namenom, da bi v njih izzval ljubeč odnos. Zaporniki so bili tako zelo hvaležni za novo bitje, da je Lee vzpostavil sistem nagrajevanja, kjer so zaporniki delali v smeri, da eno žival posvojijo. Sicer se zaporniki niso tako drastično spremenili, da bi jih lahko poslali nazaj v družbo, vendar se je število prepirov bistveno zmanjšalo ter tudi poskusi samomora so se popolnoma ustavili. Kljub temu, da je bila večina zapornikov v preteklosti nasilna do ljudi, jim je uspelo vzpostaviti topel odnos do domačih ljubljenčkov. Izboljšal se je tudi odnos med osebjem in zaporniki, pri katerih je bilo opaziti boljšo komunikacijo (http://en.wikipedia.org/wiki/Animal-assisted_therapy).

Furst (2007: 96–107) v svojem članku omenja program Prison-based animal programs oziroma PAPs, znotraj katerega je zapornikom dana priložnost, da se družijo z živalmi. Program PAPs sicer ponuja psihosocialne in fizične koristi, ki jih povezujemo s TSŽ, vendar se od TSŽ razlikuje v določenih vidikih: žival ni primarno vpeljana za terapevtske koristi, prav tako znotraj programa ni klinične ali psihološke komponente svetovanja (iz opisa lahko vidimo, da omenjeni program sodi na področje ASŽ). Zaporniki lahko sodelujejo pri več različnih programih: najpogosteje v družbenokoristnem delu, kjer udeleženci programa trenirajo in skrbijo za pse in divje konje, ki jih ljudje na prostosti kasneje posvojijo. Drugi najpogostejši program je socializacijski model, kjer se psi naučijo osnovnih ukazov, preden jih specializirajo za stvari, kot so iskanje eksplozivov, drog ali pomoč osebam z motnjami v telesnem razvoju.

Rezultati raziskav so potrdili, da so psi, ki so sodelovali v programu, zapornikom nudili čustveno podporo. Eden od zapornikov je rekel: »V zaporu imam dneve, ko sem depresiven in jezen, vendar ko vidim majhen obraz, migajoči rep in njihovo veselje, ko te vidijo, enostavno veš, da dan ne more biti slab.« Drugi je izjavil, da mu je program dal »srečo in smisel v življenju«. Zmožnost, da psi lahko do neke mere izpolnijo čustveno potrebo, je dokazala ženska, ki je poročala: »Ne razjezim se na otroke, ko mi ne pišejo dovolj; samo pogovorim se s svojim najboljšim prijateljem tu (pes).« Eden izmed udeležencev je rekel: »Pri psu pustim ovire, ker vem, da me ne bo obsojal.«

Eden izmed faktorjev, ki je znotraj zapora zelo pomemben, je socializacija med samimi zaporniki oziroma socialna klima. Hribernik (2007: 82–83) pravi, da je socialna klima pomembna, ker vpliva na delovno vzdušje. Več ko je demokratičnosti, medsebojnega zaupanja in spoštovanja, več je ustvarjalnosti tako med delavci kot obsojenci, kar zavira destruktivno vedenje. Če je socialna klima neugodna, se to odraža z večjim nadzorom, zastraševanjem in disciplinskim kaznovanjem. Strogo nadzorovanje pa zavira ugodno socialno klimo in tretmansko usmeritev zavodov. O pomembnosti dobre socialne klime v zaporih je spregovorili tudi Kos: »Osnovni dejavnik varnosti v zaporih je dobra socialna klima, k njej prispevajo vsi zaposleni in zaprti, posebej pa so zanjo odgovorni strokovni delavci, ki s svojimi metodami dela, neposredno komunikacijo, pripravo osebnih načrtov zapornikov, poznavanjem posameznikov, osebnimi odnosi in vzbujanjem zaupanja pri zapornikih rešujejo njihove stiske. Izkušeni strokovni delavci pravočasno zaznajo, kaj se dogaja med zaporniki, in ukrepajo, preden se težave preveč razrasejo.« (http://penoloskodrustvo.blog.siol.net/2009/03/02/se-o-razmerah-v-zaporih/).

PAPs program je deloval uspešno tudi na področju socializacije zapornikov. V nadaljevanju so zapisane izjave zapornikov o tem, kako vpliva žival na njihovo socializacijo. Neka zapornica je rekla: »Skupaj skrbimo za psa.« Drugi zapornik je dejal: »Med seboj si bolj zaupamo.« Tretji: »Če bi nam odvzeli pse, ne bi bili več enaka skupnost.« Eden izmed zapornikov se je z njim strinjal in dejal: »Med seboj se ne bi toliko pogovarjali, če ne bi bilo psov.« Zaporniki so poročali tudi o tem, da je imel pes pozitiven vpliv na njihov odnos z družino: »Moja družina ima rada psa. Ko me kličejo po telefonu, me moja mama vedno vpraša zanj in ponosni so name, ko vidijo spremembe v meni.«

Vir: