Koristni napotki za delo z dementno osebo ali osebo z Alzheimerjevo boleznijo

  1. Pozitiven odnos. Govorica telesa (neverbalna komunikacija) je močnejša od besed. V pozitivnem razpoloženju se prijazno in spoštljivo približamo dementni osebi. Uporabimo mimiko obraza, ton glasu in telesni dotik, da pokažemo svojo namero.
  2. Pozornost dementne osebe. Zmanjšamo motnje v okolju, utišamo radio in TV, zagrnemo zavese, zapremo vrata, premaknemo se v miren kotiček. Preden spregovorimo, si zagotovimo pozornost dementne osebe, pokličemo jo po imenu, predstavimo se ji z imenom in uporabimo neverbalne znake in dotike, da ohranimo njeno pozornost. Če oseba sedi, se ji približamo v njeni višini in vzpostavimo očesni stik.
  3. Jasnost sporočila. Uporabimo enostavne stavke in besede. Govorimo počasi, razločno in v pomirjevalnem tonu. Če ne razume prvič, ponovimo sporočilo z višjim tonom glasu in glasneje. Svoje sporočilo ali vprašanje ponovimo z enakimi besedami. Če še vedno ne razume, počakamo nekaj minut in ponovimo vprašanje. Uporabljajmo imena ljudi, krajev in ne priimkov in okrajšav.
  4. Enostavnost vprašanja. Vprašamo samo eno vprašanje hkrati, z možnostjo odgovora DA ali NE. Izogibajmo se vprašanjem z več možnimi odgovori ali možnostjo izbire. Na primer vprašanju: »Ali bi radi oblekli belo ali modro bluzo?«. Bolje je dementni osebi pokazati obe oblačili in tako je vprašanje bolj jasno in izbira zanjo lažja.
  5. Pozorno poslušanje z ušesi, očmi in s srcem. Bodimo potrpežljivi pri čakanju na odgovor dementne osebe. Če se trudi z odgovorom, je prav, da ji pomagamo s predlogi (sugestijami). Opazujemo neverbalno komunikacijo – govorico telesa in primerno odgovorimo. Vedno si prizadevamo razumeti občutja, da bomo laže razumeli pomen besed. Velikokrat besede oseba napačno uporabi, z govorico telesa pa kljub temu izrazi svoje hotenje.
  6. Odmori med posameznimi aktivnostmi. Osebi razdelimo aktivnosti v več delov, da bo nalogo laže obvladala. Med posameznimi deli naredimo kratek oddih. Ne naročimo ji npr. naj se umije in obleče, ampak samo, naj se umije. Ko bo to opravila, naj si odpočije in nato naj se loti oblačenja. Spodbujajmo jo, da naredi sama, kar zmore, in ji pomagamo pri dejavnostih, kjer rabi pomoč. Uporabimo vidne znake, pokažemo ji npr. z roko, kje naj se usede. To bo veliko bolje razumela kot naše besede.
  7. Obvladovanje odpora. Ko naletimo na odpor dementne osebe, se odmaknemo in poskusimo drugače. Ko postane razdražljiva, poskusimo spremeniti temo ali okolje. Če odklanja neko aktivnost, ji pozornost preusmerimo na nekaj drugega ali pa ji predlagamo npr. sprehod. Pomembno je, da ne prekinemo čustvene povezanosti, medtem, ko poskušamo uporabiti drugačen način ravnanja ali ji predlagamo drugo aktivnost. Lahko rečemo npr.: »Vidim, da vam hrana ni všeč. Nič zato, pa pojdiva raje na sprehod!«.
  8. Odgovor z naklonjenostjo in pomiritvijo. Osebe z demenco se velikokrat počutijo zmedene, negotove in zaskrbljene. Lahko si želijo stvari, ki si jih nikoli niso, ali trdijo nekaj, kar ni res. Izogibamo se prepričevanju, da nimajo prav. Ostanimo pozorni na čustva, ki jih izražajo (ki so realna) in odgovorimo z besedami in s kretnjami, kot, da jih razumemo in podpiramo. Včasih držanje za roko, objem in pohvala pripravi osebo do odgovora, ko vsi drugi poskusi niso bili uspešni.
  9. Spomin na stare čase. Pogovor o preteklosti velikokrat pomaga pri aktivnostih. Veliko ljudi z demenco se ne spomni, kaj se je zgodilo pred 45 minutami, vendar vedo za dogodek 45 let nazaj. Skušamo se izogibati vprašanjem o dogodkih, ki so se zgodili nedavno, kot npr. kaj so jedli za kosilo. Namesto tega raje vprašamo bolj splošno, o bolj daljnih preteklih dogodkih in bolj verjetno bomo dobili odgovor.
  10. Smisel za humor. Uporabimo humor, kjer je le mogoče, vendar ne na račun dementne osebe. Ljudje z demenco se nagibajo k ohranitvi socialnih veščin in običajno delijo smeh z nami.

Pripravila Helena Sečko

(Vir: Skripta za Seminar o terapiji in aktivnostih s pomočjo živali, Ljubljana, 12.2.2011)