Matjaž Pavčič

Sem Matjaž Pavčič, upokojeni učitelj razrednega pouka. Učiteljišče v Ljubljani sem končal 1965. leta, nato sem se dodatno izobraževal ob delu. Vse svoje poklicno delo sem preživel ob mladih in za mlade in to so bila moja najlepša leta.

Pred petimi leti sem ovdovel in to prinese v življenje človeka velik stres in korenite sprembe. Da se ne bi vdal malodušju, sem po nasvetu svojih otrok kupil mojo ljubo zlato prinašalko Joni. Ne vem, ali sem jo med mladički v gnezdu izbral jaz ali ona mene, vem samo to, da mi je v življenje prinesla toliko lepega, ljubezni in vsega, kar človek potrebuje, da ni sam, da se počuti človek.

Joni in jaz sva krepila medsebojno zaupanje, ob tem je rastla najina medsebojna ljubezen, predvsem pa se je kazala njena ljubezen do otrok in ljudi, ki sva jih srečevala na najinih sprehodih.

Mnogi so mi rekli: "Matjaž, čemu se z Joni ne včlanita v kakšno terapevtsko društvo?"

Spoznal sem terapevtsko društvo Ambasadorjev nasmeha in takoj sem si rekel: TO JE TO!

Sedaj sva že dve leti člana ARANŽNIH. Veliko sem se naučil, spoznal nesebične mlade in malo starejše ljudi, obiskal sem otročičke v vrtcu, šolarje in tiste najstarejše, ki so žal, prepogosto odmaknjeni. Vsem tem pomagajo Ambasadorji nasmeha in vse te rad obiskujem, s svojimi prijatelji in njihovimi ževalami.

Moja največja želja je, da bi tudi Joni in jaz lahko skupaj oblekla uniformo Ambasadorjev nameha in šla mladim in starim risat nasmeh na obraz.

Kaj pravite? Nama bo morda uspelo?!

MATJAŽ IN JONI