Medicinske sestre in terapija s pomočjo živali

Avtor: Andreja Zupanc

V zadnjih dvajsetih letih se je uporaba terapije z živalmi zelo razmahnila v različnih zdravstvenih ustanovah in oddelkih, kot so: intenzivni oddelki, oddelki z dolgotrajnim zdravljenjem, intenzivni oddelki za koronarne bolnike, psihiatrični oddelki, otroške bolnišnice in druge inštitucije v Ameriki. Ta alternativna in relativno poceni dopolnilna oblika zdravljenja pomaga pacientom pri psihični, fizični in socialni rehabilitaciji (De Courcey et al., 2010 ).

Medicinske sestre v intenzivnih enotah uporabljajo terapevtske živali kot pomoč zmedenim pacientom, da se vrnejo v realnost, izboljša se samopodoba, zniža se stres, stimulirajo se nezavestni bolniki, izboljša se čustvovanje, poveča se socialna interakcija, zniža se depresija, pacienti in njihovi svojci se počutijo bolj udobno in bolniško okolje postane bolj domače (De Courcey et al., 2010).

Prav tako terapevtske živali služijo, da zamotijo paciente pred posegi, ki povzročajo tesnobo, kot je odvajanje od ventilatorja, ter ponudijo veliko razlogov za motivacijo pri vračanju v normalno življenje, tudi izven bolnišnice (DeCourcey et al., 2010).

Iz nanizanih dejstev je razvidno, da je vloga medicinske sestre tudi v dejavnosti, kot je aktivnost oziroma terapija s pomočjo živali pomembna predvsem za posameznika in tudi za skupino. Lahko sodeluje pri varovanju in podpiranju zdravja, dobrega počutja in ugodja, tako v telesnem kot duševnem smislu.

Tudi iz definicije zdravstvene nege, ki jo je leta 2002 objavil ICN, lahko zaključimo, da medicinska sestra lahko sodeluje, oziroma mora sodelovati pri dejavnostih za promocijo, ohranjanje in povrnitev zdravja pri posamezniku, v družini, skupini in skupnosti. Aktivnost ali terapija s pomočjo živali omogoča medicinski sestri, da lahko v svojih prostočasnih aktivnostih deluje v dobrobit posameznika, skupine, skupnosti in tudi širše v družbi v smislu povrnitve in ohranjanja zdravja.

Najnovejša in posodobljena definicija zdravstvene nege, ki jo je sprejela ICN in tudi člani upravnega odbora Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije iz leta 2010, se glasi: »Zdravstvena nega zajema avtonomno in sodelujočo skrb za posameznike vseh starosti, za družine, skupine in skupnosti, za bolne ali zdrave in v vseh okoljih. Zdravstvena nega vključuje promocijo zdravja, preprečevanje bolezni in skrb za obolele, invalidne ter umirajoče. Ključne naloge zdravstvene nege so tudi zagovorništvo, spodbujanje varnega okolja, izobraževanje, raziskovanje, sodelovanje pri oblikovanju zdravstvene politike ter sodelovanje v obravnavi pacientov in upravljanje zdravstvenih sistemov.« (Utrip, 2011)

Iz omenjene definicije sledi, da medicinske sestre skrbimo za bolne, zdrave, invalide, umirajoče. Pomembno je tudi, da se vključujemo v zagotavljanje varnega okolja in spreminjanje ter upravljanje zdravstvenih sistemov. To pomeni, da se lahko vključujemo tudi v promocijo aktivnosti in terapije s pomočjo živali, v njej sodelujemo. V tujini medicinske sestre pacientom same predlagajo terapijo s pomočjo živali, da zmanjšajo anksioznost, strah in stres zaradi hospitalizacije in pred večjimi diagnostično-terapevtskimi posegi. Lahko pa pacienti sami izrazijo željo za obisk živali.

Zavedamo se, da uporabnikom terapije s pomočjo živali lahko z obiskom prinesemo v institucionalno okolje stik z naravo, ki je za ljudi še kako pomemben. Poleg tega v tujini tovrstno dejavnost vzpodbujajo zaradi več pozitivnih vplivov na ljudi, potreba po zdravilih je manjša, čas rehabilitacije pri določenih primerih pa krajši. Žival deluje kot motivacijski dejavnik, da pacient laže sodeluje pri rehabilitaciji, zmanjša se njegov stres, izboljša se zdravstveno stanje. Vse te ugotovitve so opisane v različnih študijah, ki so navedene v zgornjih poglavjih.

Peplau (1952) je opisala in podala osnovne iztočnice svojega modela v knjigi  Interpersonal Relations in Nursing. Razvila je model medosebnih odnosov v zdravstveni negi. Osnovni element modela je medosebni odnos med medicinsko sestro in varovancem. Cilji zdravstvene nege so lahko doseženi le s sodelovanjem v dobrem medosebnem odnosu med medicinsko sestro in varovancem. Ta odnos avtorica pogosto imenuje terapevtski medsebojni odnos, kajti oba udeleženca se razvijata, spreminjata, spoznavata skozi odnos (Ramšak, Pajk, 2000). Komunikacija in navezava stika z uporabnikom nam v določenih primerih omogoča tudi žival v terapevtskem odnosu s pacientom, kadar je ta za komunikacijo nedostopen.

Prav tako je terapija z živalmi usmerjena v določen cilj, v katerem je žival, ki ustreza določenim kriterijem enakovreden udeleženec procesa zdravljenja (Marinšek in Tušak, 2008). Pred določanjem cilja je prav tako potrebno prej oceniti in določiti probleme, ki bi jih radi razrešili ali izboljšali zdravstveno stanje. Izvajajo jo za to posebej izobraženi strokovnjaki s področja medicine, psihologije ter sociologije. Celoten proces dokumentiramo tako kot pri vseh terapevtskih posegih in na koncu tudi ovrednotimo njegovo učinkovitost tako, kot zahtevajo standardi (Standards of Practice for Animal Asisted Activities and Therapy), (Marinšek in Tušak, 2008).

Medicinske sestre lahko vplivamo s svojo strokovno izobrazbo, znanjem in kompetencami na vse temeljne življenjske aktivnosti. Znanje iz kinologije lahko pripomore, da lahko medicinska sestra kot članica multidisciplinarnega tima s terapijo s pomočjo živali (psom) pripomore h kakovostnejšemu okrevanju, rehabilitaciji, izboljšanju zdravstvenega stanja.

V Avstriji je možno dobiti terapijo s pomočjo živali na napotnico. Pri nas v Sloveniji se te metode ne poslužujemo veliko, pa čeprav rezultati raziskav in mnenja strokovnjakov potrjujejo, kako je terapija s pomočjo živali nezahtevna, tako iz tehničnega kot iz cenovnega vidika (Coakley & Mahoney, 2009).

Preprečevanje okužb med aktivnostjo in terapijo s pomočjo živali

Programi terapije s pomočjo živali so čedalje bolj razširjeni v svetu in tudi v Sloveniji. Vsi se zavedajo, da morajo biti živali, ki sodelujejo pri terapiji s pomočjo živali zdrave. Enkrat letno imajo psi, ki so vključeni v terapijo s pomočjo živali poleg  z zakonom predpisanega obveznega pregleda in cepljenja proti steklini tudi obsežen specialni pregled. Pse pregledajo, če so okuženi s povzročitelji zoonoz (jajčeca, gliste, trakulje ) ali z vektorji bolezni, kot so klopi in bolhe (Lefebvre at al.,2006).

Kanadska avtorica Lefebvre in sodelavci (2008) navajajo, da organizatorji terapije s pomočjo živali premalo pozornosti namenjajo drugim patogenim mikroorganizmom, ki se lahko prenašajo z ljudi na pse in obratno. V bolnišnicah so še posebej nevarni MRSA (Methicillin-resistant Staphylococcus aureus), VRE (Vancomycin-resistant Enterococcus), bakterije ESBL (extended spectrum beta laktamaze), ki so odporne na antibiotike širokega spektra, kot je Escherichija coli in Clostridium difficile. V raziskavi, ki so jo naredili zgoraj omenjeni avtorji, so ugotovili, da so se psi okužili s patogenimi mikroorganizmi med terapijo s pomočjo živali v zdravstvenih ustanovah z vsemi naštetimi mikroorganizmi.

V študijo je bilo vključenih 200 psov v dveh skupinah. V prvi skupini so bili psi, ki so že bili vključeni v terapijo s pomočjo živali in so obiskovali zdravstvene ustanove, kot so oddelki za podaljšano zdravljenje in intenzivne enote, v drugi skupini so bili psi, ki še nikoli niso obiskali bolnišnice. Po prvotnem odvzemu vzorcev blata in brisov nosu so štirje lastniki psov prve skupine in dva lastnika psov druge skupine prenehali s sodelovanjem. Vzorce so jemali psom na dva meseca lastniki sami v obdobju enega leta. Zanimivi so podatki, da je bilo število okuženih psov s Clostridium difficile 39, MRSA 9, Escherichija coli 37, VRE 1 pes (Lefebvre et al., 2008).

Ugotovitve omenjene študije kažejo, da so psi vključeni v terapijo s pomočjo živali v bolnišnicah bolj verjetno prenašalci MRSA in C. difficile kot psi v drugih ustanovah. Prenos MRSA je bolj verjeten, kadar pes liže pacienta, za prenos C. difficile pa, da pes skoči na posteljo (Lefebvre et al., 2008).
Prav tako pa nizozemska avtorica Van Duijkeren s sodelavci (2004) ugotavlja, da je pri medicinski sestri s psoriazo, zaposleni v domu za negovanje, prišlo kar trikrat do kolonizacije z bakterijo MRSA. Po testiranju in zdravljenju članov družine in psa se okužba ni več pojavila.

Iz napisanega je razvidno, da je pomembno ne samo za lastnike psov, ki so vključeni v terapijo s pomočjo živali, ampak tudi za vse druge zdravstvene delavce, ki so lastniki domačih živali, da morajo biti pozorni na možen prenos nosokomialnih in drugih okužb med njihovimi ljubljenčki in človekom.

Navodila za preprečevanje okužb med terapijo s pomočjo živali so naslednja: higiena rok, primernost živali (periodično preverjanje zdravstvenega stanja živali in njenega temperamenta) zahteva, da vodnik žival ustrezno pripravi na terapijo s pomočjo živali (tako šolane živali kot pacientove domače ljubljenčke), uporaba sprejemljivih kontaktov med pacientom in živaljo ter kraj obiskov. Pomembna priporočila vsebujejo higieno rok pred in po terapiji s pomočjo živali, upoštevanje standardov za terapijo s pomočjo živali tako za vodnike šolanih živali kot za vodnike pacientovih živali; živali naj ne bi lizale pacienta; obiske živali je potrebno skrbno beležiti in spremljati. Ta priporočila pripomorejo k zmanjšanju nozokomialnih okužb od in preko živali na minimum (Lefebvre et al., 2008).

Di Salvo s sodelavci (2006) ugotavlja, da imajo pacienti več koristi, če psi sodelujejo pri terapiji s pomočjo z živalmi v bolnišnicah, tako v navadnih kakor intenzivnih oddelkih, kakor je tveganje za okužbe.

Zakonodaja s področja aktivnosti in terapije s pomočjo živali

V Sloveniji še vedno ni zakonsko določeno, kdo sme šolati pse pomočnike. (Petkovšek Štakul, 2011) Inštruktorji se poslužujejo specialnega izobraževanja v tujini. V Uradnem listu Slovenije sta dva zakona, ki omenjata pse spremljevalce, in sicer Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) iz Ur.l. RS, št. 94/2010 in Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) iz Ur.l. RS, št. 98/1999. Iz slednjega izhaja pravilnik o zaščiti hišnih živali. Ta pravilnik določa minimalne pogoje za zaščito hišnih živali. V teh dveh zakonih je le skopo napisano za pse spremljevalce in delavne pse, da smejo spremljati svoje lastnike tudi v javne prostore. Bolj natančnih informacij in navodil za dejavnosti aktivnosti in terapije s pomočjo živali ter psov spremljevalcev ne zasledimo. Zakon o zaščiti živali je namenjen na splošno vsem živalim.

Iz zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ( ZZVZZ ) Ur.l. RS, št. 9/1992 izhaja Razpisna dokumentacija (iz avgusta 2008; Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Miklošičeva cesta 24, Ljubljana) za javni razpis programa izvajanja šolanja psov vodičev slepih, zavarovanih oseb na podlagi 64. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Razpisuje program izvajanja šolanja psov vodičev slepih zavarovanih oseb, ki so upravičene do psa vodiča.

Vir