Meta Magister Derlink in Liza

email

mmdmeta@gmail.com

status

Par je izšolan za aktivnosti s psom (APŽ)
ustanove: OŠ Dravlje, Ljubljana; predstavitve in kinološke urice.

Že od zgodnjega otroštva so me spremljale živali, psički, mucki, zajčki, papagaji,  ki so mi pomagali zoreti.  Le en delček moje poti je bil brez psička. To je bilo takrat, ko sta odraščala sinova. Družbo nam je delal pritlikavi kunec Bine in to dobrih sedem let. Takoj ko smo se preselili v novo hišo, smo posvojili    psička Mukija  iz zavetišča.  Muki je bil prvi terapevt v naši družini – čeprav brez šol in izpita. Terapevtsko je deloval  prav na vse družinske člane, še najbolj pa na pubertetniška sinova.  Za njegove zasluge prinašanja nasmehov  smo mu odpustili  celo zdrsan parket v novi hiši! Veliko veselja in zabave nam je podaril. Ko te pogleda par milih, vedno razumevajočih pasjih oči , pozabiš na slabo voljo. Božanje in stik s toplim bitjem umiri celo ritem srca. Delam z otroki in želela sem to radost deliti z njimi. Pasji prijatelji razumejo brez besed. Zakaj tega nebi občutili tudi tisti, ki doma te možnosti nimajo.

Preko interneta sem spoznala Ambasadorje nasmeha in njihovo poslanstvo, takoj sem vedela, da je to tisto, kar iščem. Toda Muki ni bil primeren za delo z otroki, star je že in betežen. Dobil je družbo mlade psičke Lize, ki mu je vlila nove energije in veselje do življenja. Svoje terapevtsko delo je pričela že doma in potrpežljivo prenašala  muhe in težave ''starega gospoda''.  

Liza je vesela in živahna psička. Čeprav labradorci načeloma ne lajajo, se je ona tega  naučila od svojega starejšega ''brata''. Veliko informacij in svojih želja zna sporočiti z različnimi glasovi.  Rada se igra skrivalnice,  si izmišlja svoje igrice, prinaša  in odnaša vse mogoče stvari,  za nagrado celo pospravi za seboj in  obožuje  vodo.

Prestali sva preizkušnjo pri Ambasadorjih nasmeha, se pridno učili in se na vso moč potrudili, da so naju sprejeli medse.  Uspešno sva opravili tečaj in postali delovni par za aktivnost s psom. Nasmehe prinašava že od leta 2013.

-slika fantek bere-

Z Lizo sva uspešni tudi pri premagovanju strahov pred psi. Kar nekaj otrok je že z Lizino pomočjo vzljubilo sprehajanje v spremstvu kosmatih prijateljev. Naša srečanja se odvijajo v naravi. Otroci najprej vodijo psičko na zelo dolgi vrvici in hodijo daleč za njo. Otroka ne silim k stiku z Lizo. Vrvico postopno krajšamo, vendar le z otrokovim dovoljenjem. Na sprehodih se pogovarjamo o 'pasji govorici' in od daleč opazujemo druge pse, kako se vedejo. Tako počasi pridobimo zaupanje in pozabimo na strah.

       

 

Prilagam pismo zadovoljne mamice.

 

NAJINO KRATKO, AMPAK ZELO UČINKOVITO SODELOVANJE Z ga. METO IN NJENO LIZO (AMBASADORJI NASMEHA)

Ko je bila hčerka Maruša stara nekje 4 leta, sem začela opažati njen iz dneva v dan večji strah pred psi. Ni bilo pomembno, ali je bil velik ali majhen, privezan ali je prosto tekal,.... Strah je bil prisoten povsod. In ker ogromno časa preživimo zunaj, na prostem, na sprehodih, na izletih, nas je ta njen strah pred psi vedno bolj omejeval pri raznih aktivnostih. Sodu pa je izbilo dno nekega dne, ko sem šla po njo v vrtec. Bilo je lepo vreme, zato sem šla peš, kot že ničkolikokrat. V vozičku sem imela 6-mesečnega sinčka. Ko smo šli mimo hiše, pred katero nas je vsakokrat pozdravil majhen kužek (pasme ne vem, ker se na to žal ne spoznam ), je zopet zagnala vik in krik.... prav histeričen napad je doživela, ko je ta kužek pritekel preko ceste.... In ko je cvilila ter kričala, ji seveda nisem mogla nič dopovedat. Se je pa zabila v voziček in mi ga skoraj, res je manjkalo zelo malo, preobrnila. In v tistem trenutku sem se odločila, da to tako ne bo šlo več naprej. Še isti dan sem začela brskati po internetu.... iskala sem način, s katerim bi ji pomagala premagati ta strah pred psi. In sem ga našla. Kontaktirala sem ga. Uršo Ivanovič, preko nje pa sem spoznala ga Meto Derlink in njeno Lizo. Dogovorili sva se za prvo srečanje, za katerega pa Maruši niti nisem povedala. Rekla sem ji, da greva na izlet. Namreč, če bi ji povedala, da naju bo na cilju čakal pes, je po mojem mnenju niti v avto ne bi spravila. Ne bom pozabila, kako močno me je stisnila za roko, ko je zagledala Lizo. Je hotela kar nazaj v avto pobegnit. Potem, ko se ji je ga. Meta predstavila, ko ji je predstavila Lizo, pa smo se odpravili na kratek sprehod. In nisem mogla verjet svojim očem, ko je že prvi dan prijela za povodec, že prvi dan jo je pobožala. Nisem si mislila, da bom to sploh kdaj doživela. Sicer je bilo čutit še strah, ampak napredek je bil že zelo velik. Ko smo se dogovorili za drugo srečanje, je že vedela kam greva in ni bilo nobenega problema. Sama je držala za povodec, dala ji je keks, božala jo je.... Res močno dvomim, da bi nama uspelo premagat ta strah brez teh dveh uric, preživetih z ga. Meto in Lizo. Mogoče bi bila potrebna še kakšna urica več, če ne bi ravno v tem času pri sosedih dobili pasje mladičke. Ko pomislim nazaj na lansko poletje, se mi zdi, da je bila vsak popoldan pri sosedovih. Dovolili so ji, da jih obiskuje, da jih boža, hrani, vodi na sprehod.... To je res bilo veselje. Ampak če ne bi naredila tega prvega koraka z Lizo, dvomim, da bi si sploh upala it na obisk k sosedovim mladičkom. Namreč, pred terapijami je bil vsakič vik in krik, ko sva šli peš mimo njihove hiše. Tako da res tisočkrat hvala ga. Meti in njeni Lizi, da sta si vzeli čas za naju. Res sta nama ogromno pomagali in naju razbremenili enega velikega strahu. Zdaj gremo brez vsakršnega problema na sprehod, na izlet,.... In je res čutiti pravo olajšanje


Z najlepšimi pozdravi,

Jasmina Neureiter

P.S.
Konec marca ima rojstni dan.
In veste kaj si želi za darilo?
Kužeka