Osebe s posebnimi potrebami

Otroke s posebnimi potrebami najpogosteje srečamo v razvojnih vrtcih in osnovnih šolah s prilagojenim programi, nekoliko starejše uporabnike pa v varstveno-delovnih centrih in stanovanjskih skupnostih.
Kratka predstavitev skupin, s katerimi se boste največkrat srečali pri delu:

  • Osebe z motnjami v duševnem razvoju imajo nižje sposobnosti na različnih področjih, kar se odraža v neskladju med njihovo mentalno in dejansko starostjo. Obstaja več stopenj motenj v duševnem razvoju, od lažjih (uporabnik se lahko usposobi za samostojno socialno življenje), zmernih (uporabnik potrebuje vodenje in pomoč, sposoben je sodelovati v enostavnem razgovoru) do težjih (razumevanje enostavnih sporočil) in težkih (uporabnik potrebuje nego, varstvo). Srečali se boste npr. z Downovim sindromom.
  • Slepe in slabovidne osebe imajo okvaro vida, očesa ali okvaro vidnega polja. Večina ima vsaj nekaj uporabnega vida. Tudi tisti, ki so slepi, lahko običajno ločijo svetlobo in temo. Izguba vida otežuje predvsem pridobivanje informacij in socialnih izkušenj. Potrebujejo veliko treninga na področju samourejanja in orientacije ter intenzivno razvijanje drugih čutil.
  • Gluhe in naglušne osebe imajo okvare, ki zajemajo uho, njegove strukture in funkcije, povezane z njim. Nekatere gluhe osebe za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik – sporazumevanje z gibi rok, obraza in telesa. S pomočjo slušnih aparatov in polževih vsadkov danes tudi osebe s težkimi izgubami sluha slišijo zvoke okolja in govor.
  • Osebe z motnjami avtističnega spektra imajo težave s socialno komunikacijo (npr. omejen govor, dobesedno razumejo govor, težko razumejo šale, fraze), socialno interakcijo (težko razumejo občutja drugih). Poznamo avtizem in Aspergerjev sindrom.
  • Gibalno ovirane osebe imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega aparata. Imajo težave pri hoji, uporabi rok in drugih gibalnih dejavnostih. Srečali se boste z uporabniki s cerebralno paralizo (gre za motnjo gibanja in drže, ki je posledica okvare možganov v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju), z mišično distrofijo (dedna in napredujoča motenja, zaradi katere mišična vlakna počasi propadajo), uporabnike po poškodbi glave (pogost vzrok so prometne nesreče, poškodbe pri športu, padci, nasilje, bolezen).
  • Osebe z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti imajo pomanjkljivo pozornost (niso pozorni na podrobnosti, zmotijo ga nebistveni dražljaji, izgubljajo stvari ipd). Obstajata dva tipa: hiposenzitivni (potrebujejo dražljaje, če jih ne dobijo v okolju, si jih naredijo sami) in hipersenzitivni (v okolici je zanje preveč dražljajev, na dražljaje so preobčutljivi).
  • Dolgotrajno bolne osebe, med njih spadajo uporabniki z epilepsijo, motnjami hranjenja, sladkorno boleznijo, …