Področja, kjer šolani psi lahko pomagajo ljudem

Avtor: Andreja Zupanc

Področja, za katera so psi izšolani in lahko pomagajo ljudem v vsakdanjem življenju, so različna. Pri opazovanju psov je postalo jasno, da psi lahko nakažejo nekatere znake bolezni ali bolezen samo. Psi lahko napovejo določene zdravstvene težave ali bolezni, kot so rak, hipoglikemija in epileptični napad. Danes šolajo pse za pomoč osebam z epilepsijo, sladkorno boleznijo, alergijami, psi lahko prepoznavajo tudi tumorje oz. raka. Uporaba nešolanih psov je lahko nevarna, ker ne vemo, kako bodo reagirali v določeni situaciji (Wells, 2007).

Epileptični napad

Obstajajo pričevanja, da živali začutijo že nekoliko pred epileptičnim napadom, da se bo pojavil. Vendar danes lahko uspešno izšolajo pse in nekatere druge živali za pomoč bolnikom z epilepsijo. Ti jim na določen način pred napadom nakažejo, da bo prišlo do napada, recimo z lajanjem. Mehanizem, kako psi napovejo epileptični napad, je še vedno neznanka tudi za raziskovalce. Trenerji so opazovali pse, da bi opazili drugačen izraz na obrazu, nenavadno obnašanje. Mogoče pa gre za vonjalne in slušne dražljaje. Čeprav lahko vsak pes napove epileptičen napad, uporaba nešolanih psov ni primerna, saj lahko žival ob napadu reagira nenavadno in povzroči škodo ali poškodbo. Pomembna je izbira psa in šolanje (Wells, 2007).

Zaznavanje hipoglikemije

Ena tretjina psov je pokazala spremembo v obnašanju, ko je imel njegov gospodar hipoglikemijo. Psi so sposobni, da gospodarja opozorijo na hipoglikemijo, preden se pojavijo znaki bolezni (Wells, 2000). Pes zazna kemične reakcije, ki se začno odvijati v telesu, še preden jih oseba začuti in svojega skrbnika na to opozori. Nakazovanja tega so različna, prilagojena pa so vsakemu posamezniku. Pes lahko na človeka skače, se uleže predenj ali pa ga začne lizati (Petkovšek, Štakul, 2011). V začetku novembra 2010 je posebno službo nastopila eno leto in pol stara angleška špringer španjelka psička  Bea, ki je izšolana za pomoč diabetiku. Je prva tako izšolana psička v Sloveniji (Petkovšek, Štakul, 2011).

Zaznavanje alergenov v hrani

Slovenska kinologinja, ki se je šolala v Ameriki, pa je poleg psičke Bee izšolala tudi psa Eliasa za pomoč alergiku. Pes Elias je izšolan tako, da nakaže alergene v hrani. Pes je pri samem delu skoncentriran samo na hrano, ki mu jo lastnik predstavi. Seveda te hrane pes ne sme pojesti, mora jo povohati in na izbran način nakazati, da je v hrani alergen. Če v hrani ni ničesar, se pes mirno odmakne od nje. Lastnik je lahko prepričan, da lahko hrano zaužije brez kakršnihkoli posledic. Šolanje psa Eliasa je trajalo tri mesece, čeprav je imel že opravljeno osnovno šolanje iz poslušnosti. (Petkovšek, Štakul, 2011).

Rak

Da lahko nekateri psi zavohajo tumorske mase, niti ni tako presenetljivo, saj je njihov voh zelo občutljiv. Pacient ima poseben vonj, predvsem značilen ustni zadah in vonj potu (Wells, 2007). Tumorji vsebujejo bencol in drobne sledi alkalnih derivatov, ki jih v zdravem tkivu ni. Znanstveniki zato menijo, da so psi z izjemno občutljivim nosom zmožni v milijardi molekul odkriti eno samo molekulo, ki diši po raku (www.mojpes.com).

Pomoč pri rehabilitaciji

Že leta 1980 je Erika Friedman s sodelavci ugotovila, da je preživetje eno leto po miokardnem infarktu pri lastnikih psov bolj verjetno kot pri tistih brez psov. Toda ta raziskava je naletela na številne kritike. Leta 1995 je s sodelavcem Thomasom študijo ponovila z večjim številom pacientov. Ugotovila sta, da različne živali lahko različno vplivajo na zdravje ljudi in dokazala, da lastniki psov, ki so preživeli miokardni infarkt, 8,6-krat več preživijo eno leto po bolezni v  nasprotju s pacienti brez psov.

Vprašanje je, kako so psi sposobni lastnike ščititi pred boleznijo in kako lahko pomagajo k ozdravitvi. Vsekakor je tu možno več mehanizmov. Psi lahko izboljšajo psihično zdravje, ki je tesno povezano s fizičnim počutjem. Psi lastniku zmanjšujejo stres, ki pa je že sam lahko vzrok različnim boleznim (Wells, 2007). Že samo božanje in ogovarjanje psa povzroča znižanje krvnega tlaka in srčnega utripa. Prisotnost psa pripomore k manjšemu odzivu avtonomnega živčevja v stresni situaciji (Allen et al., 2002). Seveda pa psi prispevajo k fizičnem zdravju tudi indirektno, saj v nasprotju z drugimi živalmi potrebujejo vsakodnevno gibanje (Wells, 2007). Zanimiva je ugotovitev, da starejši prehodijo daljše razdalje v spremstvu psa kot sami (Velde at al., 2005).

Psi kot terapevti

Spoznanje, da lahko psi prispevajo k boljšemu počutju na psihološkem področju, je povzročilo široko uporabo psov kot terapevtov. Ameriški otroški psiholog Boris M. Levinson (1962) je poročal, da je bila ob prisotnosti njegovega psa Jinglesa terapija bolj uspešna. Levinson je dognal, da je pes kot socialni katalizator in ohranja varni kanal za pogovor o strahovih in skrbeh. Vse njegove ugotovitve so bile iztočnice za različne  raziskave o vlogi psov v bolnišnicah in drugih vzgojno-varstvenih ustanovah (Wells, 2007).

Avtor Kovačič (2008) v svoji raziskavi ugotavlja, da je terapija in aktivnost s pomočjo živali  posebej primerna za paciente z okvarami ali motnjami osnovnih funkcij (gibanje, zaznavanje, pozornost, kognicija, motivacija); za paciente, ki so depresivni, anksiozni, manj komunikativni ali so osamljeni, glede na starost pa na otroke, mladostnike in starejše.

Psi pomočniki invalidom

Psi so v službi kot spremljevalci že vrsto let. Najbolj so znani psi vodiči slepih. Že od leta 1931 je British Guide Dog Association (angleška humanitarna organizacija za šolanje psov vodičev) pomagala 21000 slepim in slabovidnim in jim izšolala pse za pomoč (www.mojpes.com). British Guide Dog Association se še vedno ukvarja s šolanjem psov vodičev in s šolanjem psov spremljevalcev za invalidne osebe (www.guide dogs).

V 13. stoletju so tudi Arabci pisali o psih, ki vodijo slepe. Iz časa Avstro-Ogrske monarhije pa obstaja dokument iz leta 1755, ki dokazuje uporabo psov vodičev. Bolj množično so začeli pse vodiče uporabljati po koncu prve svetovne vojne v Nemčiji. Mnogo vojakov je namreč zaradi uporabe bojnih strupov izgubilo vid in so potrebovali pomoč. Prav tako so v Nemčiji leta 1919 izdali prvo knjigo o šolanju psov vodnikov, v tridesetih letih dvajsetega stoletja so začele nastajati tudi prve šole, v katerih so usposabljali pse vodiče. Šole so začeli najprej ustanavljati v Nemčiji, Angliji, v Združenih državah Amerike in v Avstraliji (www.mojpes.com).

Po drugi svetovni vojni (1953) so se šolanja psov vodičev lotili v šoli službenih psov v vzrejnem centru v Klečah pri Ljubljani. S šolanjem psov sta se ukvarjala inštruktorja, sicer pa miličnika Jože Logonder in Jože Toplišek, strokovno pa jima je pomagala dr. Aurejeva iz Švice, ki je bila tudi soustanoviteljica šole. S šolo je od vsega začetka sodeloval od rojstva slepi kinolog prof. Peter Confidenti. Za slepe so šolali nemške ovčarje. Po treh letih (1956) je šola prenehala z delom, ker so pristojni ugotovili, da je za slepe dovolj dobro poskrbljeno, in da ne potrebujejo več psov vodičev (www.mojpes.com).

Sledilo je približno dvajsetletno obdobje, ko se s šolanjem psov vodičev na Slovenskem ni nihče ukvarjal. Šele leta 1977 so se na pobudo veterinarja in kinologa prof. dr. Vjekoslava Simčiča začeli s to vejo kinologije ukvarjati v šoli za policijske pse na Podutiku. V začetku so šolali nemške ovčarje, pozneje labradorce. Psi podutiške šole so bili odlično izšolani in vodljivi, vendar niso bili vajeni življenja v hiši in slepi so imeli zaradi tega kar nekaj težav. V podutiški šoli so vsako leto izšolali od tri do pet psov. V osemdesetih letih 20. stoletja je bilo v Sloveniji približno trideset psov vodičev slepih. V tem obdobju se je število psov povečalo predvsem zato, ker so slepi dobivali pse vodiče na račun Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Šola je prenehala s šolanjem psov vodičev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Posledica tega je bilo veliko zmanjšanje števila psov za vodenje slepih, v določenem obdobju jih je bilo celo manj kot pet (www.mojpes.com).

Psi vodiči slepih omogočajo uporabnikom, da pot opravijo hitreje in bolj varno. Enako pomembna vloga teh štirinožnih pomočnikov je, da so svojim slepim skrbnikom družabniki in spremljevalci, zato je pomembna tudi tako imenovana socialna vloga teh psov (www.mojpes.com).

V novejšem času pse šolajo tudi za pomoč gluhim osebam. V Angliji deluje društvo Hearing Dogs for Deaf People. To je humanitarna organizacija, ki se ukvarja s šolanjem psov vodnikov za gluhe osebe (www.hearingdogs.org). Prvo psičko za pomoč gluhi osebi pri nas so izšolali leta 2010 (Petkovšek, Štakul, 2011).

Pse šolajo tudi za ljudi, ki imajo težave z mobilnostjo. Nekateri psi se izšolajo celo kot pomočniki za pomoč tetraplegikom. Iz pogovora z angleško kinologinjo in inštruktorico, gospo Jo Coulson, sem izvedela, da tak človek lahko živi ob pomoči psa dokaj samostojno. Res pa je, da je šolanje dolgotrajno in zahtevno. Že iz legla izbirajo mladiče, ki so najbolj živahni. Pomembne so tudi značajske značilnosti psa. Največkrat izbirajo med labradorskimi in zlatimi prinašalci, so se pa tudi lotili parjenja teh dveh pasem med sabo, saj tako dobijo najbolj primeren karakter psa. To je pomembno predvsem zaradi apetence oziroma pripravljenosti psa za delo. Uspehi šolanja za najbolj prizadete so majhni, saj se od skrbno izbranih psov iz legla visoko izšola samo en pes od tisočih.

Mariborsko društvo Canis je izšolalo psičko spremljevalko za slepo dekle, ki veliko potuje z letalom po Evropi. Kinološka zveza Slovenije je ustanovila posebno komisijo, da so preverili, če je pes ustrezno izšolan za take naloge (www.slo-canis.net ).

Psi v bolnišnici in na negovalnih oddelkih bolnišnic

Terapija s pomočjo psov je v tujini že vrsto let prisotna v bolnišnicah in drugih varstvenih ustanovah. Raziskovalci ugotavljajo, da so pacienti ob prisotnosti psov, ki so živeli v bližini negovalnih oddelkov bolnišnic, bolj veseli, dejavni, bolj se odzivajo in so bolj komunikativni, ob prisotnosti živali je torej več socialne interakcije med stanovalci negovalnega oddelka, osebjem in svojci (Wells, 2007).
Miller in Ingram (2000) ugotavljata, da je terapija s pomočjo živali pomembna tudi za zdravstveno osebje, ker se ob prisotnosti živali zniža stres. Poročata pa tudi o zmanjšani uporabi analgetikov po operacijah med terapijo s pomočjo živali. Pomembno je, da je komunikacija med osebjem in pacienti boljša.

Poročilo avtorja Fine (2006) kaže, da se je razmahnila terapija s pomočjo živali v Angliji, Evropi in v Severni Ameriki. Člani društva Ambasadorji nasmeha so sodelovali s Pediatrično kliniko v Ljubljani, a so s sodelovanjem prenehali zaradi možnosti prenosa okužbe z MRSA (proti meticilinu rezistentni Staphylococcus aureus). Znano je, da psi lahko prenašajo to bakterijo.

Bistvo terapije z živalmi je v medsebojnem odnosu med človekom in živaljo ter njuni čustveni povezanosti. Naša čustva, razpoloženje in počutje so v precejšnji meri povezani s telesnim zdravjem. Pes je lahko pomožni terapevt, preko katerega vplivamo na otrokova čustva in s tem posredno tudi na njegovo zdravje. Na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike opažajo, da si njihovi malčki, pa tudi starejši otroci, v času zdravljenja mnogokrat zaželijo žival, navadno psa ali mačko. V naših bolnišnicah ni navada, da bi otroci s sabo pripeljali svojega hišnega ljubljenčka. Včasih je želja tako močna, da jo starši pogosto tudi uresničijo. Opaža se, da obiski psov skupaj z njihovimi skrbniki v bolnišnici zelo razvedrijo ne le bolne otroke, temveč tudi njihove starše in navsezadnje tudi zdravstveno osebje (Büger, Lazar, 2009).

Psi v zaporih

V institucijah, kot so zapori, so začeli uporabljati živali in tudi pse kot terapevte. Zaporniki tudi trpijo za osamljenostjo, zanikajo odgovornost in imajo nizko samopodobo. Zaporniki skrbijo za živali in jih šolajo za ljudi s posebnimi potrebami. Pri ljudeh, ki so bili vključeni v ta program, so se opazili pozitivni rezultati, kot so: boljša samopodoba, lepše vedenje, manj nasilja, spoštovanje avtoritete, več socialnih interakcij (Wells, 2007).

Psi reševalci

Snežni plazovi vsako leto vzamejo veliko življenj. Nekatere od njih pa so rešili štirinožni reševalci v snegu in ledu – lavinski psi. Legenda lavinskih psov je bila in ostaja bernardinec Barry in zdaj nagačen stoji v naravoslovnem muzeju v švicarskem Bernu. Slovi po tem, da je iz zametov na prelazu sv. Bernarda rešil več človeških življenj kot vsi drugi psi, ki so v službi menihov opravljali takšno reševalno delo. Ime je dobil po starem nemškem izrazu za bernardince – Bärrryhünd (medvedji pes) (www.mojpes.com).

Zadnje veliko reševalno dejanje psov s prelaza sv. Bernard se je zgodilo leta 1930. Sodelovali so vsi samostanski bernardinci. Kot ponavadi so hoteli menihi zjutraj s psi oditi na sprehod, kar so storili vedno, kadar se v zadnjih nekaj dneh ni zgodilo ničesar, kar bi zahtevalo uporabo bernardincev. Toda tistega jutra psi niso hoteli na sprehod. Upirali so se in preplašeno lajali. Menihi so zaupali svojim psom, saj so poznali njihove izostrene čute. Četrt ure kasneje je nedaleč od samostana v dolino zgrmel velikanski plaz. V bavarskih gorah je na delu približno 50 lavinskih psov. V Avstriji jih je štirikrat toliko, v Švici pa je pripravljenih vsako zimo blizu sto lavinskih ekip, torej vodnikov in njihovih psov (www.mojpes.com).

Zdajšnji lavinski psi niso več takšni, kot je bil Barry: močan, velik, vendar ne težak, z dlako, ki se je sneg ni oprijemal. Dandanes uporabljajo za lavinske pse predvsem ovčarje (nemške in belgijske), vse več pa je tudi labradorcev in zlatih prinašalcev. Tudi mešanci se prav dobro izkažejo, znan pa je tudi primer, ko je lavinski izpit opravil maltežan.

V lavinski sekciji slovenske Gorske reševalne zveze deluje približno dvajset vodnikov in lavinskih psov (www.mojpes.com). Prav tako pa sodelujejo kinologi s svojimi psi reševalci kot prostovoljci v silah za zaščito in reševanje ZRIP na nivoju regije, občine, države   (Slabe, 2007) ter v mednarodnih organizacijah, kot je IRO − Mednarodna zveza reševalnih psov s sedežem na Dunaju.

Psi in njihov vpliv na fizično zdravje

Trditev, da imajo psi pozitiven vpliv na zdravje ljudi, ne pomeni veliko. Vzpodbudila pa je znanstvenike, da so začeli vpliv živali na človeka bolj temeljiteje raziskovati. Narejene so bile številne študije, kako vplivajo psi na zdravje in počutje ljudi v nasprotju z drugimi živalmi (Wells, 2007). Vedno več raziskav potrjuje, da je vpliv psov pozitiven, in da lahko preprečijo tudi druga obolenja. Dokazano je, da imajo lastniki psov pa tudi mačk manj pogoste glavobole, prehlade, stanja s povišano telesno temperaturo, pa tudi jakost teh težav je manjša (Wells, 2007).

Nekateri raziskovalci so šli še dlje in ugotovili, da imajo lastniki psov opazno nižje dejavnike tveganja za nastanek srčno-žilnih zapletov oziroma za  koronarno srčno bolezen kot ljudje brez psov. Izprašali so kar 5741 ljudi v Melbournu. Posebno za moške je bilo ugotovljeno, da imajo manj dejavnikov tveganja za  koronarno srčno bolezen kot nelastniki živali. Nekaj let za tem so ugotovili, da imajo starejši ljudje, ki so lastniki živali nižjo raven trigliceridov v krvi kakor tisti ljudje, ki živali nimajo (Wells, 2007).

Psi in njihov vpliv na psihično zdravje

Terapija s pomočjo živali zmanjša stres, anksioznost, osamljenost, depresijo (Barker in Dawson, 1998). Poveča pa občutek samostojnosti, kompetenc, vere vase in izboljša se samopodoba. Že samo sprehajanje psa poveča navezovanje socialnih stikov z neznanimi ljudmi, posebno sprehajanje z mladim psom ali pa psom s prijaznim temperamentom. Mnogo koristi na psihološkem področju izhaja že iz tega, da imamo psa doma (Wells, 2007).

Psi in njihov vpliv na socialne interakcije

Že pasji pozdrav, naravno obnašanje, brezpogojna ljubezen vzbudi v človeku občutek večje vrednosti, boljšega počutja, boljše samopodobe. Posredno lahko pomagajo k boljši socialni interakciji in komunikaciji med ljudmi. Poročajo, da so invalidi, ki uporabljajo invalidski voziček s spremstvom psa pomočnika, ko so šli po nakupih, doživeli osem prijaznih pristopov mimoidočih, kadar pa so bili brez psa spremljevalca pa samo enega. Psi spremljevalci zmanjšajo občutek izolacije, izboljšajo socialne stike, samopodobo, neodvisnost in identiteto (Wells, 2007).

Vir