Primer dobre prakse

Avtor: Dajana Vodnjov

AMBASADORJI NASMEHA V DOMU UPOKOJENCEV TABOR, LJUBLJANA

Ambasadorji nasmeha že od njihovega začetka (2004) sodelujejo z Domom upokojencev Center (enota Tabor). Stanovalcem doma z aktivnostmi in terapijo s pomočjo živali pomagajo odpreti ali vsaj zmanjšati motnje na področju fizičnega, psihičnega in socialnega počutja.

V času sodelovanja avtorice z Ambasadorji nasmeha sta v domu upokojencev aktivno delovala dva terapevtska para: N. V. in njen irski seter Mini ter Z. B. in njegova zlata prinašalka Zoja. Gospod Zvone je v domu tudi zaposlen. Z obema terapevtskima paroma je imela avtorica možnost nekajkrat obiskati skupino stanovalcev doma in sodelovati pri aktivnostih s pomočjo živali.

Skupina stanovalcev, ki sodeluje pri aktivnostih s pomočjo živali, običajno šteje od 12 do 15 ljudi. Oba terapevtska para prihajata v dom upokojencev enkrat na 14 dni, običajno na isti dan, nato prevzameta vsak svojo skupino na določenem oddelku. Oba vodnika psov sta pred prihodom v dom zelo pozorna na pasjo higieno. Minija in Zojo pred prihodom očistita, s seboj imata robčke in brisače, da jima lahko v primeru slinjenja obrišeta gobček. Aktivnosti s pomočjo živali se običajno izvajajo po končanem zajtrku, med 9. in 10. uro, ko je večina stanovalcev v najboljši kondiciji. Srečanje traja približno 45 minut. Obisk poteka s pomočjo domskega oziroma zdravstvenega osebja, ki vodijo evidenco, kdo od starostnikov je bil obiskan. Pri teh obiskih ne gre za nikakršne cilje zdravljenja, osebje si zabeleži še čas prihoda in odhoda. Gre za aktivnosti spoznaj in pozdravi, ki temeljijo na stiku človeka z živaljo.

Skupina se zbere v primernem, malce večjem prostoru, da se lahko posedejo v krog. V skupini so starostniki z različnimi težavami, od popolnoma mobilnih, do takšnih s tehničnimi pripomočki za hojo, starostniki na vozičku, tudi starostniki s slušnimi in vidnimi težavami. Vsem pa je skupno veselje do druženja z živalmi. Ves čas skupnih aktivnosti je nekdo zadolžen za Minija in Zojo (vodnik ali terapevt), da nikoli ne tekata prosto po domu. Posebej pazijo na varnost starostnikov, da psa starostnika ne prekucneta ali se mu usedeta v naročje, gre le za težka psa, kosti starostnikov pa so krhke.

Večina starostnikov zaradi 14-dnevnega razmika med obiski že malce pozabi, kaj se je na prejšnjem srečanju dogajalo. Terapevtski par zato na začetku obiska s skupino stanovalcev vse ponovi. Vodnik živali stanovalcem postavlja vprašanja na primer: kako je kužku ime, koliko je star, kdaj ima rojstni dan, katere pasme je, kdaj sta bila nazadnje na obisku. Ob pogledu na kužka se stanovalcem zopet prikrade spomin, z navdušenjem hitijo odgovarjat na vprašanja, če kdo pravilno odgovori, je seveda zelo ponosen. Ko se spomnijo vsega iz prejšnjih obiskov, se začne prijetno crkljanje in božanje kužka.

Ob stiku z Minijem in Zojo se stanovalci doma raznežijo, vidno postanejo boljše volje, manj so depresivni. Z njima se tudi pogovarjajo, veliko lažje navežejo stik – pri tem niso nič zadržani. Poveča se tudi njihova gibljivost oziroma mobilnost, tudi če se zelo težko pripognejo, želijo Minija in Zojo pobožati in jima metati žogico. Kdor želi, dobi v roko pasji priboljšek, ki ga Mini in Zoja nežno vzameta iz roke, kar je za stanovalce zelo prijetna izkušnja. Vodnika nato starostniku ponudita robček, da si po dajanju priboljškov obriše roke. Psa z veseljem stanovalcem podata tudi tačko, tu sta vodnika še posebej pozorna, da pes starostnika ne popraska, saj je koža starostnikov posebej občutljiva in tanka. Terapevtski par ima vedno s sabo še druge uporabne pripomočke, kot so razne žogice, krtača za dlako, povodec. Nekateri stanovalci Minija in Zojo skrtačijo, najbolj pogumni pa ju lahko v spremstvu vodnika tudi malce sprehodijo. Med pogovorom pridejo na dan zgodbe stanovalcev o njihovih domačih živalih, ki so jih imeli, ko so še živeli doma. To pomeni, da jim obisk kužka vrne tudi spomin na preteklost. Za konec terapevtski par vedno pripravi še kakšno zabavo. Neža in Mini sta bila pri teh igrah zelo domiselna.
Primer: Neža je Miniju vrgla žogico, da jo je šel iskat, medtem pa se je dobro skrila. Ko je Mini žogico ujel, se je obrnil in Neže ni bilo nikjer. Začel jo je panično iskati, kar je stanovalce spravilo v smeh, spodbujali so ga, da jo išče. Ko je Mini Nežo našel, je bil zelo vesel, neutrudno je mahal z repom, s tem je svoje veselje razširil še na stanovalce.

Zaključki srečanj so vedno zabavni, stanovalci ne ostanejo ravnodušni, o srečanju se še nekaj dni pogovarjajo in se že veselijo naslednjega.

Uspehi stika stanovalcev z živaljo so: sprostitev pri božanju, povečanje gibalne sposobnosti, krepitev motoričnih sposobnosti pri metanju žogice in krtačenju, obujanje spomina na preteklost.

Po končanih skupinskih aktivnostih, terapevtski par še individualno obišče katerega od stanovalcev doma, v njegovi sobi, če si kdo tega želi. Ti obiski so krajši, trajajo nekje 15 minut, odvisno od zmožnosti osebe in psa. V tem kratkem času se pri starostniku prav tako opazi boljša volja, pripravljenost za pogovor, obujanje spominov ob stiku s kužkom. Prednost individualnega obiska je, da se kuža posveča samo eni osebi. Starostnik se v družbi kužka sprosti in razživi ter uživa njegovo pozornost.

Kužka Mini in Zoja na stanovalce doma vsekakor delujeta zelo pozitivno in pomirjujoče. Skupinska dinamika aktivnosti s pomočjo živali prinese v dom sprostitev, ob opazovanju in igranju z živaljo. Z obiski živali je zadovoljno tudi domsko osebje in zdravstveni delavci. Vse to pa izboljšuje kvaliteto življenja starostnikov v Domu upokojencev Center.

Vir