Primer dobre prakse: Interesna dejavnost – terapija s pomočjo živali

Šolsko leto se hitro izteka. Marsičesa se veselimo v počitniških dneh, so pa tudi stvari, ki jih bomo v poletnih mesecih pogrešali. Ena izmed njih je zagotovo druženje s štirinožnima prijateljema Jakom in Saiem ter njunima vodnicama Katarino in Špelo.

»Ambasadorji nasmeha« so prihajali v našo šolo vsak drugi četrtek. Ne zimski mraz niti cvetoča pomlad, ne gost promet na poti iz Ljubljane ter pozne popoldanske ure niso preprečile njihovih obiskov. Vsakič so vkorakali v učilnico z nasmehom, se hitro uredili in terapije so se pričele.

Najprej smo zastavili po 15 minut terapije za posameznega učenca, vendar je marsikomu čas prehitro minil, tako da smo pogosto še preradi pogledali skozi prste in malo pogoljufali, saj so minute večkrat tekle kot sekunde. Le zakaj? Najprej smo se imeli radi. V prijetnem, toplem in sproščenem vzdušju, kjer smo vsi brez zadržkov sprejemali drug drugega, so učenci opazovali štirinožna prijatelja, ju božali, se z njima igrali, ju pocrkljali s piškoti, včasih pa tudi uredili, pokrtačili in vodili po učilnici. Tako so bili preko igre in zabave doseženi cilji terapij, ki smo jih predhodno zastavili glede na posebnosti in potrebe posameznega učenca: premagovanje strahu, sproščanje in razvijanje motorike, vzpodbujanje in krepitev pozornosti, aktivnosti in koncentracije, stimulacija čutil, razvijanje socializacijskih in komunikacijskih spretnosti, predvsem pa vzbujanje dobrega počutja, razpoloženja in veselja.

Otroci, tudi najšibkejši, so na terapije prihajali z veseljem, saj ni bilo nobenih težav z motivacijo. Neverjetno je bilo opazovati pozitivne vplive in rezultate terapij: kako se je prenapeta roka učenki ob stiku z živaljo sprostila in so se krči zmanjšali ali povsem izginili; kako dolgo je otrok brez truda obdržal ustrezno telesno držo; kako zavzeto je učenec s hudimi motnjami pozornosti in koncentracije vztrajal pri usmerjeni dejavnosti ter izvajal ustrezne gibe in naloge, ne da bi se naveličal; kako je zadržal pogled na psu, kadar je ta miroval ali pa tekal po učilnici; kako se je hiperkinetični učenec umiril, sprejel vzpodbude in sodeloval pri aktivnosti…

Whippet Jaka, mil kot srna, je bil neskončno potrpežljiv do nežnih in manj nežnih učencev, kraljevi koder Sai pa je s svojo živahnostjo in neutrudno igrivostjo prekosil še tako nemirnega otroka. Oba pasja prijatelja sta v našo šolo prinašala pristnost in spontanost, od katere se ljudje včasih nehote oddaljimo, saj pozabimo, da nas lahko razvedrijo in osrečijo drobne pozornosti ter topel in spontan dotik živega bitja.

Veliko hvaležnost občutim do Katarine in Špele, ki sta vedno prihajali z nasmehom in novimi idejami, ki so bogatile terapije in polepšale dneve naših učencev. Nekateri naši otroci ne morejo ali ne znajo izraziti, kako dragocena je zanje taka terapija, zato naj spregovorijo fotografije: preprosta beseda HVALA je zapisana v otroških nasmehih in pogledih. Trdno upam, da se bodo po zasluženih počitnicah naša druženja v prihodnjem šolskem letu še nadaljevala. Čeprav je beseda »hvala« kratka in vsakdanja, kljub temu – iskrena hvala!

Julija Tomc