Spolna zloraba

Avtor: Kristina Lovrinović

Vključitev živali pri obravnavi spolno zlorabljenih otrok je v posameznih primerih lahko učinkovito orodje znotraj procesa soustvarjanja pomoči. Otrok lahko vidi žival kot vzornika, ogledalo ali kot učitelja. »Uporaba živali pri svetovanju je pokazala številne koristi pri otrocih, ki so bili čustveno ali fizično zlorabljeni. Vpliv živali je bil zelo pozitiven.« (Peacock, 1994; George, 1998; Levinson, 1996; Schowalter, 1983; Bruch, 1989 v Reichert 1998: 178). »Socialni delavec lahko pridobi številne informacije, ko opazuje, kako se otrok poveže z živaljo, saj to pogostokrat razkrije način, kako se otrok sooča s problemom.« (George, 1988; Bruch, 1988 v Reichert 1998:178). Levinson (1996) pravi: »Žival lahko služi kot most med otrokom in socialnim delavcem in predstavlja prehodni objekt za otroka.« (Prav tam). Z drugimi besedami, otroci lažje govorijo o svojih občutkih s pomočjo živali, kot da govorijo neposredno socialnemu delavcu. Kljub temu, da živali lahko predstavljajo pomembno vlogo pri terapiji, se mora poudariti, da je TSŽ dodatek znotraj procesa pomoči. TSŽ se mora pri obravnavi zlorabljenih otrok uporabljati skupaj z drugimi vrstami terapije, kot je na primer igralna terapija.

Ko socialni delavec uporabi žival pri svetovanju, se potreba po govorjenju zmanjša. Primer: otrok se večkrat lažje izrazi prek fizične interakcije z živaljo kot z verbalno komunikacijo. Posledično pa mora bit strokovnjak bolj pozoren na otrokovo držo, ton glasu in mimiko obraza kot na dejanske izjave. Pozoren mora biti torej na interpretacijo, kaj je tisto, kar mu otrok poskuša povedati (George, 1988 v Reichert 1998: 179).

Ko delamo z uporabniki, ki so doživeli spolno zlorabo, jim kot socialni delavci moramo pokazati sočutje, vendar moramo biti pozorni na to, da naš odnos ostane na profesionalni ravni. Eno izmed načel, ki ga morajo socialni delavci pri svojem delu upoštevati, je načelo interpozicije. Čačinovič Vogrinčič (2008: 50) pravi, da interpozicija pomeni vlogo, ki socialnemu delavcu omogoči spreminjanje bližine in oddaljenosti, empatijo in sočutje. 

Socialna delavka z empatijo in sočutjem pristopi k vsakomur – se pa tudi od vsakega oddalji k sebi, v socialnodelovno osebno vodenje. Fine (2004) pravi, da lahko živali olajšajo čustvena bremena terapevta. Ko pogovor postane zelo čustven, si lahko terapevt zaželi, da bi potolažil uporabnika na nek način, morda tako, da ga objame ali pa da ga drži za roko. Zaradi obstoječih etičnih standardov terapevt (ali socialni delavec) morda ne bo pripravljen izraziti sočutje na tak način. Vendar pes nima takšnih skrbi in lahko poliže uporabnikovo roko ali pa mu položi glavo na koleno. Na tak način sta sočutje in tolažba uporabniku izražena fizično, ne da bi to vplivalo na terapevtove strokovne meje (v Lefkowitz et al. 2005: 281). Tudi Chandler (2005) pravi: »Ena izmed prednosti, ki jo lahko dosežemo z vključitvijo TSŽ, je ta, da zagotovimo uporabniku nadomestni terapevtski dotik.« (V Wesley et al. 2009: 138). Reichert (1998: 179–180) pravi, da prisotnost živali pri obravnavi spolno zlorabljenih otrok zahteva specifičen pristop, ki omogoča otroku, da se spozna z živaljo. Na primer: socialni delavec lahko vpraša otroka, če ima hišnega ljubljenčka, in če ga ima, nadalje vpraša, kakšen odnos ima ljubljenček s posameznimi družinskimi člani. Socialni delavec mora omogočiti otroku čas, da »postane domač« z živaljo. Otrok se mora počutiti ob prisotnosti živali prijetno, in tudi žival potrebuje čas, da sprejme otroka. Če je otrok plašen ali ga je strah, socialni delavec lahko predstavi/seznani otroka s psom tako, da govori namesto živali. Če otrok nima domačega ljubljenčka, ga lahko socialni delavec vpraša, kakšno žival bi rad imel. Prisotnost živali pri terapiji naredi zbiranje informacij o otrokovem ozadju/zgodovini bolj konkretno.

Za zbiranje informacij pri malih otrocih je posreden pogovor s pomočjo živali lahko koristen pristop. Namesto da socialni delavec neposredno sprašuje otroka, lahko sprašuje s pomočjo živali. Na primer: »Buster (pes) želi vedeti, katera je tvoja najljubša igra.« ali »Buster želi vedeti, koliko si star/-a.« Začetna razprava o travmatiziranem dogodku se mora zgoditi takrat, ko otrok in socialni delavec sodelujejo v mirnem prostoru, kjer so prisotne tudi vzporedne dejavnosti, kot so risanje ali božanje in držanje živali. S sodelovanjem v tej vrsti dejavnosti lahko socialni delavec prilagodi tempo spraševanja in tako otroku omogoči lažje absorbiranje informacij. »Zaradi občutka tesnobe in napetosti, ki jo čutijo otroci pri temah, povezanih z njihovo zlorabo, je glavni poudarek na času, ki je posvečen igri in omogoča otroku, da se zamoti, če je potrebno.« (James, 1989 v Reichert 1998: 180). Če tesnoba ali napetost postaneta prevelika, se lahko otrok osredotoči na žival. »Čustva travmatiziranih otrok so lahko popolnoma otopela (angl. numbed) ali zelo okrepljena (angl. greatly intensified) – ta dva ekstrema sta pojasnjena kot posledica posttravmatskega stresa.« (Horowitz in Kaltreider, 1980 v Reichert 1998: 180).

Ker se otroci po navadi ne zavedajo svojih občutkov, je sestavni del terapije tudi poučevanje otrok o čustvih. Uporaba živali kot otrokovega alter ega pomaga otroku izraziti njegova čustva. Na primer: nekemu otroku je E. Reichert povedala, da ima Buster nočne more. Nato je vprašala otroka: »O čem misliš, da ima Buster nočne more?« Otrok ji je odgovoril: »Nočne more ima o tem, kako ga je strah, da ga kdo zloben spet ne prizadene.« V nadaljevanju razloži, da je bil otrok sposoben projektirati svoja čustva na psa in tako govoril o psu namesto o sebi. S projekcijo svojih čustev na Busterja je bil otrok sposoben posredno izraziti svoja čustva.

Žival lahko pomaga socialnemu delavcu vzpostaviti stik z otroki. Prisotnost živali je za otroka lahko zelo pomirjujoča, če jo izvajamo na pravi način. Če otrok vidi, da se socialni delavec do psa obnaša prijazno, bo najverjetneje verjel, da bo prijazen tudi do njega. S prisotnostjo živali lahko otrok lažje razkrije okoliščine zlorabe. Tudi socialna delavka, s katero sem imela intervju, je poudarila, da ji psička pomaga pri vzpostavitvi stika z uporabniki. »Velikokrat, ko pride nekdo k meni, se začnemo pogovarjati o psu, ker je to popolnoma neboleča tema. To je stvar, ki ne boli, stvar, o kateri lahko oni z lahkoto spregovorijo, in poleg vsega ustvari tudi sproščeno vzdušje. Postopoma se lahko začnemo pogovarjati o drugih temah, ki bolj bolijo. Torej, če moje delo povežem z delovnimi koncepti, lahko rečem, da na tak način začnem z delovnim odnosom.«

Prisotnost živali, ki sodeluje pri terapiji, lahko pomaga socialnemu delavcu pri razkritju otrokove zgodbe o zlorabi. Med prebiranjem literature sem našla nekaj zanimivih primerov, kako so strokovnjaki s pomočjo živali vzpostavili stik z uporabniki, ki so bili spolno zlorabljeni. Fine (2006) je opisoval srečanje z 8-letno deklico, ki naj bi trpela zaradi depresije. Ptica, ki se je nahajala v terapevtski sobi, je pritegnila njeno pozornost, zato je stegnila roko, da bi se je dotaknila. Razložil ji je, da mora v bodoče, če se bo ptice želela dotakniti, vprašati za dovoljenje. Nato ji je dovolil, da ptiča boža po glavi, vendar je še dodal, da so mesta, kjer ptica nima rada, da se je dotika. Deklica mu je odgovorila: »Vem, kaj mislite.« Kmalu je razkrila, da jo je dedek spolno zlorabil. Interakcija z živaljo je deklici služila kot katalizator za začetek pogovora o boleči temi. Seveda moramo poudariti, da prisotnost živali lahko pomaga tako otrokom kot tudi odraslim, ki so bili spolno zlorabljeni (v Walsh 2009: 495).

Družinski terapevt David Wohlsifer (2008) opisuje svojo izkušnjo s terapevtskim psom Jackom: »Ko je Sean začel pripovedovati svojo zgodbo o spolni zlorabi, ki jo je doživel v otroštvu, je začel ihteti. Moj terapevtski pes Jack je prišel do Seana in ga podrgnil s smrčkom po obrazu. Sean je Jacka močno objel in nadaljeval s pripovedovanjem svoje zgodbe, medtem pa sem jaz sedel in opazoval svojega soterapevta Jacka, kako opravlja svojo nalogo. Ko je Sean končal s pripovedovanjem zgodbe, sem ga pohvali za moč in pogum, da se je vrnil v tisti boleči čas in da je delil svojo zgodbo z mano. Sean me je pogledal in rekel: ›Nisem povedal zgodbe vam, temveč Jacku.« (Prav tam).

PRIPOVEDNOST

Storytelling ali pripovedni način mišljenja išče poti za pridobitev zaupanja uporabnikov s pomočjo zgodb iz življenja. Bruner razpravlja o dveh komponentah pripovedi: »pokrajini akcije« in »pokrajini zavesti«. Prva vključuje dogodke, povezane v časovne sekvence, ki sledijo razpletu – gre za tematsko razvijanje dogodkov skozi čas, kaj se dogaja in kaj je narejeno. Druga pa vključuje interpretacije, pomene, refleksije dogodkov, misli, spoznanj, zaključkov, narejenih s strani nastopajočih oseb ali bralca. […] Praksa, ki je opisana kot delo s pripovedmi, zelo upošteva posameznikove življenjske izkušnje, saj gleda na življenje skozi čas, uporablja »domnevna« vprašanja (npr. recimo da …), metafore, možne nove in drugačne zgodbe. Povabi ljudi, da reflektirajo, premišljujejo, na novo pregledajo, preizkusijo, sanjajo in drugače konstruirajo (Parton, O'Byrne v Mešl. 2008: 27).

Piaget (1929) je ugotovil, da gredo vsi otroci skozi fazo razvoja, ko živalim pripisujejo človeške lastnosti. V pravljicah kot tudi v mitologiji igrajo živali pomembno vlogo pri človeških interakcijah. Otroci pogosto projicirajo lastna čustva o sebi na žival, ker jim ta nudi ljubezen, se ne prereka in zagotavlja neprekinjen odnos brez predsodkov (v Reichert 1998: 177). Sama prisotnost živali morda ne bo dovolj, da bi prepričali otroka, da razkrije informacije o zlorabi. Kot enega izmed možnih načinov, ki bi nam lahko pomagal razkriti zlorabo, je pripovedovanje, ki vključuje živali.

Reichert (1998: 182–183) pravi, da je sposobnost otroka, da se identificira z liki in temami, tako močna, da se le-ta lahko z lahkoto poveže z zgodbo in se nezavedno poveže tudi z junaki in konflikti. Ko socialni delavec pripoveduje otroku zgodbo, lahko žival sodeluje z otrokom pri igranju vlog in mu nudi podporo. Pripovedovanje zgodbe mora socialni delavec prilagoditi tako, da je povezana z otrokovo težavo. V nadaljevanju Reichert izpostavi primer, ko je otrok kazal simptome spolne zlorabe, vendar tega ni razkril. Šlo je za 7-letnega fanta, katerega brat (starosti 10 let) je že razkril, da je sosed oba spolno zlorabil. Otrokova mati je verjela izjavi starejšega sina o spolni zlorabi in tako čustveno podprla oba sinova. Vendar mlajši otrok ni govoril o tem, kar se je zgodilo. Otrok je živel z mamo in dvema starejšima bratoma. Da bi pomagala otroku izraziti čustva in ga opogumiti, da pove, kaj se je zgodilo z njim, je Reichert povedala naslednjo zgodbo (po Davis, 1990): »Nekoč je živela psička z imenom Buster. Živela je z mamico in dvema starejšima bratoma in bila je zelo srečna. Zelo rada je imela igranje, še posebej, ko je lahko tekala po gozdu, spoznala druge kužke in lovila veverice. Nekega dne pa je Buster izginila iz parka za nekaj časa in ko se je vrnila, je bila drugačna. Vsega se je bala, lulala je v posteljo in imela bolečine v trebuščku. Njena družina je videla, da jo je nečesa strah. Spraševali so jo: ›Kaj je narobe Buster?‹ Vendar Buster ni mogla reči ničesar, ker je medtem, ko je bila v gozdu, dobila neviden, čaroben povoj čez usta. Buster se je bala, da če bo povoj odstranila, se bo zgodilo nekaj slabega. Nekaj dni kasneje je Buster dobila v repček trsko, vendar mamici ni mogla nič povedati o tem, saj je imela še vedno neviden povoj okoli ust. Nekega dne je Buster srečala starejšega psa, ki jo je poskušal ustrahovati. Rekel ji je: ›Stavim, da ne znaš plavati.‹ Buster je pomislila sama pri sebi: ›Ta pes se moti.‹ Zato je odšla do ribnika in ga preplavala. Buster, ki je bila zelo pametna psička, ni dovolila, da bi jo stari pes poskušal ukaniti. Zdaj je začela Buster razmišljati o nevidnem, čarobnem povoju. ›Zagotovo je tudi to trik,‹ je rekla sama sebi in ga odstranila. Nič slabega se ni zgodilo. Buster je stekla domov in povedala mamici vse o gozdovih in kaj se je tam zgodilo. Bolj ko je Buster govorila svoji mamici, kaj se je v gozdu dogajalo, bolj varno in močno se je počutila. Prav tako je povedala mamici o trski, ki jo je imela v repčku. Busterjina mami ji je pomagala, da je dala trsko ven iz repčka. Od tedaj naprej se Buster ni več bala spati in tudi trebušček je ni več bolel. Povoj je bil tu samo zato, da bi bila tiho. Buster se je naučila lekcije, ki si jo bo vedno zapomnila – pripovedovanje resnice o potovanjih v gozd odraslim, ki pomagajo otrokom, ji je dalo občutek moči in varnosti.«

Ko je končala s pripovedovanjem zgodbe, je dečku zastavila naslednja vprašanja: »Kako misliš, da se je Buster počutila, ko je prišla iz gozda z nevidnim, čarobnim povojem okoli ust? Kako misliš, da se je Buster počutila, ko ji je zloben stari pes rekel, da ne zna plavati? Kako misliš, da se je Buster počutila potem, ko je odstranila nevidni, čarobni povoj? Kako misliš, da se Buser počuti zdaj?« Pri naslednjem pogovoru je deček razkril spolno zlorabo, ki jo je storil sosed. Med razkrivanjem svoje zgodbe pa je deček ves čas držal psičko Buster.

Pripovedovanje zgodb ob prisotnosti živali v terapiji pomaga otroku razkriti zlorabe in pojasniti občutke. Z integracijo živali v zgodbo socialni delavec predstavi otroku priložnost, da se identificira z živaljo in projicira svoje občutke na žival in si s tem olajša razkritje in izražanje čustev.

Vir: