Vključitev terapije in aktivnosti s pomočjo živali v šolo

Avtor: Kristina Lovrinović

Magajna et al. (2008: 5) pravijo, da imajo učne težave mladih tudi v Sloveniji skrb vzbujajoče oblike in razsežnosti – strokovnjaki opozarjajo, da v Sloveniji približno od ene četrtine do ene tretjine mladostnikov ostane brez poklica in izobrazbe ter da se zaradi nedokončanega šolanja in brezposelnosti vedno več učno neuspešnih otrok znajde na socialnem obrobju.

TSŽ in ASŽ bi lahko socialni delavci ponudili tako pri splošnih kot tudi pri specifičnih učnih težavah učencev.

  • Splošne učne težave – lahko so posledica notranjih in zunanjih dejavnikov: motnje pozornosti in hiperaktivnosti, pomanjkanja motivacije, ovir v socialno-ekonomskem prilagajanju (čustvene težave), slabše razvitih samoregulacijskih sposobnosti in tujejezičnosti.
  • Specifične učne težave – heterogena skupina primanjkljajev, ki se kaže v zgodnjem razvoju na področju pozornosti, komunikacije, branja, socialne kompetentnosti in čustvenega dozorevanja.

Kogan et al. (1999) poročajo, da je prisotnost terapevtskega psa povzročila, da je bilo pri otrocih manj vedenjskih in čustvenih težav. Tisto, kar je zanimivo pri odnosu med psi in otroki, je, da lahko prisotnost psa poleg zmanjšanja stresa prav tako vpliva na povečanje otrokove motivacije pri doseganju različnih ciljev (v Gee et al. 2010: 173–174). »Prisotnost živali v šolskem sistemu povečuje skupinsko udeležbo, inspiracijo in motivacijo pri učencih za sodelovanje pri aktivnostih, v katerih morda drugače ne bi sodelovali.« (Delta Society 1999; Hart 2000 v Tedeschi et al. 2005: 66).

Gee et al. (2007: 177–178) so preverjali sposobnosti predšolskih otrok za dokončanje nalog s področja motoričnih sposobnosti v prisotnosti in odsotnosti psa. Ugotovili so, da so otroci ob prisotnosti psa naloge opravili hitreje in učinkoviteje. Avtorji so prišli do zaključka, da je pes otroke motiviral. Bili so mnenja, da prisotnost psa zagotavlja pomemben dražljaj, ki spodbuja otroke, da se osredotočijo na specifične naloge. Možno je, da prisotnost psa ne pomaga otrokom samo pri sproščanju in koncentraciji, temveč tudi pri tem, da so motivirani ter da pri opravljanju nalog delajo po svojih najboljših zmožnostih. Znotraj študije so razvili program R. E. A. D. (Reading Education Assistance Dogs), ki je omogočil otrokom, da so brali terapevtskemu psu. Omenjeni program je dal impresivne rezultate – otroci, ki so sodelovali v programu, so napredovali za dve ali več razrednih stopenj. Rezultati so pokazali, da je ASŽ lahko koristna pri motivaciji otrok v akademskih prizadevanjih, kot je na primer branje. Poleg tega rezultati nakazujejo, da je vlogo ASŽ potrebno raziskati v širšem konceptu in da je potrebno vključiti različne akademske podvige, pri tem pa upoštevati celoten učni načrt.

S tem ko vključimo TSŽ in ASŽ v delo z učenci z učnimi težavami, spoštujemo tudi temeljna načela pomoči učencem z učnimi težavami.

  • Načelo celostnega pristopa

»Šele obsežni, vsestranski načini pomoči lahko omogočijo ustvarjanje optimalnih razmer za napredovanje na poti učenja in prilagajanja.« (Magajna et al. 2008: 29).

  • Načelo interdisciplinarnosti

»Za razvijanje širše zastavljenih, vsestranskih oblik pomoči sta nujno potrebni interdisciplinarno sodelovanje in razvijanje učinkovitega sodelovanja med šolo, domom, različnimi zunanjimi ustanovami in širšim okoljem.« (Prav tam).

  • Načelo odkrivanja in spodbujanja močnih področij

»Identifikacija, ki vključuje le odkrivanje primanjkljajev (česa kdo ne zna in ne zmore), ne zadostuje za uspešno premagovaje ovir pri učenju. Prepoznati je treba tudi posameznikova močna področja (moči), zmožnosti, nadarjenost (talente) in interese.« (Prav tam: 30). TSŽ in ASŽ nam omogočata, da pomagamo uporabniku odkriti njegova močna področja – na primer: uporabnik nauči žival določenih trikov – pohvalimo ga za njegov trud, vztrajanje in uspešnost, s tem gradimo na njegovi samozavesti in izpostavljamo njegova močna področja.

TEORIJA NAVEZANOSTI PRI MLADOSTNIKIH

»Navezanost je vseživljenjski proces.« (Ainsworth 1991; Antuonucci 1976 v M. Žvelc in G. Žvelc 2006: 52). Mladostniki in ljudje v različnih obdobjih odraslosti so navezani na druge osebe. Značilnost navezanosti se sicer z razvojem spremenijo, vendar jedrne značilnosti navezanosti ostajajo relativno stabilne skozi vse življenje. Stili navezanosti, nastali v otroštvu, ostajajo bolj ali manj enaki tudi naprej v nadaljnjem življenju (Benoti, Parker 1994; Fonagy, Steele in Steele,1991; Hazan in Shaver,1987; Mikulincer in Florian, 1999b v M. Žvelc in G. Žvelc 2006: 52). Teorija navezanosti in Bobwlbyev etološki okvir definirata vlogo navezanosti v otrokovem razvoju. Zdi se, da enkrat vzpostavljena naveza postane vir stalne moči tudi v drugih situacijah in razmerjih. V primeru da posamezniku ne uspe doseči zgodnje navezanosti, številni strokovnjaki domnevajo, da lahko pride do številnih težav.

Živali (zlasti domače živali) lahko omogočajo občutke navezanosti in negovanja drugih ter v širšem vidiku nudijo povečan obseg socialne mreže in socialne interakcije. Živali lahko enakovredno izpolnijo kombinacijo čustvenih potreb, včasih nadomeščajo odsotnost človeške naveze in tudi razširijo obseg odnosov ter socialnih stikov prek druženja v težkih časih (Tedeschi et al. 2005: 65).

Socialo delo, ki vključuje živali (AASW – animal assisted social work), se lahko uporablja za izboljšanje varovalnih dejavnikov in tudi za graditev odpornosti pred dejavniki tveganja, s katerimi se lahko soočajo mladi. Zgodnje varovalne dejavnike lahko najdemo v navezanosti in razvoju čustvenih navez (Bowlby 1980 v Tedeschi et al. 2005:65) .

Rezultati intervjujev, ki so jih naredili s 612 mladostniki, so pokazali, da se večina počuti bolj povezana z domačo živaljo kot z drugimi člani družine. Živali jim dajo občutek, da jih ima nekdo rad, jih nikoli ne zavrnejo in posledično zmanjšajo občutek osamljenosti. V drugi študiji so rezultati pokazali, da imajo živali v času adolescence motivacijski učinek; višja stopnja samozavesti je bila zaznana pri adolescentih, ki imajo živali, kot pri adolescentih, ki je nimajo (Siegel 1995 v Tedeschi et al. 2005: 66).

Rutter (1987) pravi: »Eden izmed pomembnih zaščitnih faktorjev pri mladostnikih, ki so izpostavljeni dejavnikom tveganja, je pridobitev sposobnosti, ki spodbujajo občutek lastne učinkovitosti.« (Prav tam). Tudi Marinšek in Tušak (2007: 73) govorita o tem, da je žival izredno koristna za adolescenta, saj s skrbjo zanjo prevzema odgovornost, kar pa mu daje občutek zadovoljstva in uspešnosti. Pravita, da adolescent ob svoji živali lahko čuti pripadnost in sprejemanje, kar v tem obdobju še posebej potrebuje, poleg tega pa pozitivni dražljaji, ki jih dobiva s strani živali, pomagajo pri gradnji pozitivne samopodobe.

Mirjana Ule (2008: 77) pravi, da se v obdobju adolescence zmanjšuje bližina in povečuje konfliktnost med starši in otroki. Ravno odsotnost čustvene navezanosti pri le-teh je lahko napovedovalec odklonskega vedenja v adolescenci. Marinšek in Tušak (2007: 71) pa pravita, da lahko hišni ljubljenčki pozitivno vplivajo na adolescenta ter so mu v pomoč tudi, ko gre za pomanjkanje družinskih odnosov.

Vir: