Vpliv živali na počutje starejših ljudi

Avtor: Dajana Vodnjov

Imeti doma žival, je vsekakor dobra naložba za boljše počutje, vendar je pomembno vedeti, da žival poleg veselja prinaša tudi odgovornost. Zato je lastništvo živali osebna odločitev vsakega posameznika, saj ni nikakršnih zagotovil, da bo taka odločitev pripomogla k boljšemu zdravju.

Stari ljudje se srečujejo z mnogimi težavami: z raznimi boleznimi, oslabelostjo, odpovedjo telesnih funkcij, bolečino in osamljenostjo. Če imajo koga, ki mu lahko potožijo, so te tegobe manjše. Pomembno je, da si otroci, vnuki in drugi znanci vzamejo vsaj nekaj časa za njih, da se ne počutijo tako osamljene in pozabljene. Dobro je, če imajo kakšno skrb, vsakodnevno opravilo, da se počutijo koristne. Ena od možnosti za kvalitetnejše življenje v starosti je tudi stik z živalmi. Lahko gre za periodične obiske živali drugih lastnikov, lahko pa starostnik tudi sam postane lastnik živali, ki potrebuje toliko oskrbe, kot je je starostnik še sposoben nuditi. Živali jim krajšajo čas, zanjo skrbijo, veliko starim ljudem se takrat pokaže nov smisel življenja.

Živali imajo zelo ugoden vpliv na počutje in zdravje ljudi. Pri nekaterih imajo živali pomembnejšo vsakodnevno vlogo v človekovem življenju; na primer pri slepih. Ravno psi so najpogosteje ne samo sopotniki, ampak tudi delovni partnerji (Marinšek in Tušak, 2007, str.9).

S tem ko so živali človeku v podporo, so zvesti prijatelji in družabniki svojemu lastniku, pozitivno vplivajo na njegovo stabilnejše življenje in s tem na stabilnejše psihično zdravje, kar je pomemben dejavnik za kardiovaskularni sistem.

Prav harmonično staranje s hišno živaljo sproža v starejših ljudeh edinstveno ugodje. Življenje z živaljo je enostavno. S svojo vdano prisotnostjo nas žival motivira, opogumlja in razgibava, vliva nam zaupanje in nas osrečuje. Med sožitjem s hišno živaljo se posredno privarčuje zdravstveni blagajni, saj so tisti starejši ljudje, ki svoje stanovanje delijo z živalmi, disciplinirani, fizično aktivni in psihično uravnoteženi, mnogi ponosno odklanjajo obiske patronažnih služb, potrebujejo manj zdravil in manj vsestranske podpore potomcev. Veliko se jih do zadnjega brani premestitve v dom za starejše občane zaradi ločitve od svoje živali, saj v teh ustanovah družabništvo in sobivanje s psom ali mačko ni zaželeno. Nekatere prav to dejstvo motivira, da ostajajo vitalni in samostojni (Kralj, 2010).

S staranjem se pri ljudeh postopoma kaže tudi vedno bolj izrazita navezanost na življenjski prostor, lastnino, ljudi in hišne živali. Starejši ljudje svojega doma z leti ne želijo več zapuščati, osveževati in spreminjati, njihova bivališča zato leta in leta ostajajo enaka. Raziskave kažejo, da so najbolj cenjeni predmeti, preko katerih starejši ljudje obujajo pretekle dni: pohištvo, dekorativni predmeti, fotografije, knjige, nakit in hišni ljubljenčki. Navezanost starih ljudi na hišne ljubljenčke namreč ni enaka navezanosti na sorodstvo in ljudi, ki jih obkrožajo. Hišni ljubljenec se uvršča med lastnino, saj ponuja raznovrstno, a znano dogajanje. Fizično se živali starajo, psihično pa ostajajo enake, zato je dnevna rutina sožitja z živaljo jasna in enostavna, pristnost pa igra vlogo konstante in doprinaša k ohranjanju duševnega ravnovesja starejših ljudi. Tudi kadar je žival obravnavana kot predmet, je način sožitja s starejšo osebo znan obema in zato zanju kakovosten. Hišni ljubljenec človeka ne bo zapustil zaradi zapostavljanja, tudi če ima to možnost. Živali namreč svojega življenja ne primerjajo z življenjem drugih živali, dani način bivanja je edini, ki ga poznajo (Kralj, 2010).

Raziskovalci so ugotovili, da se veliko negativnih vedenj ne pojavlja pri starih ljudeh, ki imajo doma žival, ali pri takih, ki se vsaj redno srečujejo z živalmi. Ena od takih lastnosti je ravnodušnost. Po navadi se ravnodušnost ne pojavlja pri takih ljudeh, čeprav imajo le ptiča v kletki. Tudi zmedenost je pogost pojav pri starih ljudeh, žival lahko takemu človeku pomaga, da se orientira. Ptičje petje zunaj mu pove, da je jutro, mačka, ki mijavka, ga spomni na to, da mora sebi in njej pripraviti obrok. Potrtost lahko prav tako preženejo z živaljo, saj žival človeka prisili, da misli nanjo in zanjo skrbi, tako ne misli le na stvari, zaradi katerih je potrt.
Pes, ki hoče na sprehod, pripravi starega človeka h gibanju. Gibanje je izredno pozitivno, pa če gre le za božanje mačka ali psa, hranjenje živali ali sprehod s psom (Marinšek in Tušak, 2007, str. 91).

Žival lahko pomaga tudi pri starostni demenci. Nadaljnje koristi stika med človekom in živaljo so še: družabnost, večji občutek varnosti, več energije za lažje spoprijemanje s tegobami in boljše razpoloženje.

Stari ljudje se prav tako bojijo vlomilcev, ki v današnjem času niso redkost. Žival jih opozori ali prepodi. Znano je namreč, da se večina vlomilcev premisli, če sliši lajanje psa ali kričanje papagaja v stanovanju. Stari ljudje se pogosto srečujejo z izgubami, žival pa predstavlja stik s svetom in dela družbo človeku, ki je ostal sam. Druženje, božanje in ljubkovanje, daje nežnost in toplino, ki jo starejši ljudje še kako potrebujejo. Tako imajo od druženja z živalmi psihične koristi, prav tako pa tudi mentalno in čustveno zadovoljstvo. Odrasle živali dajejo ljudem občutek varnosti, medtem ko jim mlade živali obujajo spomine na mladost, po drugi strani pa jim take živali polne mladosti, radosti in gibanja, dajejo energijo za lažje spoprijemanje s tegobami in jih razveseljujejo, podobno kot majhni otroci (Marinšek in Tušak, 2007, str. 91).

Splošno znano je, da sesalci s svojo mehko dlako in telesno toplino ter ptiči s svojim petjem ali lepim videzom vzbujajo več pozitivnih čustev kot plazilci ali ribe. Ni pa določeno, katera žival je tista, ki bolj pozitivno vpliva na starejše ljudi. Po navadi si ljudje izbiramo tiste živali, ki so nam dosegljive – denarno in prostorsko. V manjših stanovanjih imajo ljudje po navadi kakšnega ptiča, hrčka, ribe, manjšega psa ali mačko. Starejši ljudje v vaseh in na kmetijah pa imajo večkrat živino, tako jim mladi kozlički, prašički in telički izpopolnjujejo osamljene ure (po Marinšek in Tušak, 2007, str. 92).
V zadnjih letih so raziskovalci posvetili veliko časa ugotavljanju terapevtskih učinkov živali na starostnike. Tudi zaradi tega, ker so pri osamljenih in socialno prikrajšanih starejših ljudeh opazili viden pozitiven čustven odziv ob srečanju z živaljo. Znanih je mnogo primerov boljšega počutja, boljše volje, pozitivnega razpoloženja ob druženju z živaljo (Corson in Gwynne v: Marinšek in Tušak, 2007, str. 94). Ugotovili so tudi, da hišni ljubljenček zmanjšuje razvoj srčnih obolenj pri starih ljudeh, upočasni napredovanje bolezni ter vpliva na preživetje tistih, ki so imeli srčni napad. Dokazano je bilo namreč, da je statistično pomembno več takih, ki so imeli srčni napad in imajo doma hišnega ljubljenčka, preživelo naslednje leto, kot pa tistih, ki doma nimajo nobene živali. 28 % srčnih bolnikov, ki imajo doma žival, je preživelo srčni napad, medtem ko je le 6 % srčnih bolnikov, ki doma živali nimajo, preživelo srčni napad (po Marinšek in Tušak, 2007, str. 97).

Judith Siegel (v: Marinšek in Tušak, 2007, str. 94) je v raziskavo vključila skoraj tisoč starostnikov, ki so živeli doma, ne v domovih ali bolnišnicah. Tisti, ki so imeli hišnega ljubljenca, so kazali manj žalosti, stiske ter so potrebovali manj obiskov pri zdravniku kot tisti brez živali. Lastništvo živali je imelo pozitiven vpliv, vendar pa so večje koristi odkrili pri tistih, ki so imeli doma psa. Večina lastnikov je povedala, da jim žival nudi družbo, daje občutek varnosti, ter možnost za zabavo, igro in sprostitev. Živali omogočijo ljudem občutek povezanosti, navezanosti. Lahko bi torej rekli, da imajo živali sposobnost zmanjševanja stresa. Zaradi tega so v Ameriki podprli možnost za starejše ljudi, da imajo živali tudi v skupnostih, ter spodbujajo živalski kontakt s tistimi, ki so priklenjeni na dom in imajo malo obiskov.

Ob skrbi za živali starostniki ponovno občutijo, da jih nekdo potrebuje, zaradi česar se jim poveča občutek vrednosti. Mnogi posamezniki, zaradi pozitivne naklonjenosti svojega ljubljenčka, kar vzcvetijo. V nekaterih primerih postane odnos med človekom in živaljo zelo pomemben dejavnik, ki zmanjšuje občutke osamljenosti ter izolacije. Prisotnost živali lahko postane predmet pogovora z naključnimi mimoidočimi, poleg tega pa sprehodi izboljšajo posameznikovo fizično stanje in vitalnost (po Fine, 2000, str. 65).

Vir