Začetki

Vse se je začelo jeseni 2004, ko smo se Katarina Vertin, Petra Štrus in Špela Juršič odločile svojo ljubezen do ljudi in živali razdajati na drugačen način. Že leto prej smo začele s svojimi psi preko Društva za zaščito živali Ljubljana obiskovati Zavod za slepo in slabovidno mladino, vendar pa je želja po večji organiziranosti postajala vse močnejša. Tako smo se odločile, da ustanovimo organizacijo, ki bi starejšim, osamljenim in invalidnim ljudem ter otrokom nudila popestritev pustega vsakdanjika oz. rehabilitcije v različnih ustanovah ali doma - poimenovale smo jo "Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali - Ambasadorji nasmeha". Ime samo najbolje predstavi naše poslanstvo - kamorkoli pridemo, želimo vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremlja huda bolečina, žalost, osamljenost ali le dolgočasje.

Petra Štrus in Gal

Težko rečem, kdaj točno sem prvikrat prišla na idejo, kako neznansko čudovito bi bilo možnost druženja z živaljo omogočiti vsem tistim, ki jim v izbranem trenutku to ni dano…izhajala sem iz sebe, svojih izkušenj druženja z najrazličnejšimi vrstami živali, vse od malih nog naprej. Kot osnovnošolka sem svoje lastne izkušnje prenesla na širši krog prijateljev in sošolcev ter ob tem spoznala, kako zelo nas skupna skrb in delitev odgovornosti za neko živo bitje na nek način drugače povezuje. V najstniških letih sem izdelala raziskovalno nalogo o tem, kako otroci različnih starosti sprejemajo in se odzivajo na mongolske skakače, ki sva jih skupaj s sošolko v ta namen nosili v vrtce, osnovne in srednje šole. Ponovno se je ta želja v meni zbudila, ko sem dobila Gala, ki je s svojo prijazno in dobrodušno »medvedjo« naravo kar klical po tem, da bi svojo naklonjenost izkazoval še drugim…To je bil začetek najine skupne poti, ki naju je vodila vse od začetkov v Zavodu za slepo in slabovidno mladino do šolanja v Grazu v okviru društva TAT in uspešno opravljenega izpita ter nato do rednih obiskov v Domu za starejše občane na Vrhniki, na Pediatrični kliniki v Ljubljani (Hematološko-onkološkem oddelku  in Oddelku za otroško psihiatrijo) ter Osnovni šoli Vide Pregarc v Ljubljani (kjer kot zunanja sodelavka vodim kinološki krožek).

Vsestranskost in pestrost tega dela naju oba vedno znova navdušuje; sama pa ob vsakem novem obisku ugotavljam, kako zelo čudovito je biti opazovalec v rojevanju in zorenju odnosa med človekom in živaljo!

Katarina Vertin in Jaka

Že od leta 2002 aktivno sodelujem pri Društvu za zaščito živali Ljubljana, vendar sem tudi prej že sama veliko pomagala živalim v stiski. Ker se rada družim z ljudmi in jih spoznavam tudi po plateh, ki so večini skrite, sem se leta 2003 v okviru DZZŽ odločila združiti veselje za delo z živalmi in ljudmi v obiskih Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Od takrat smo se redno družili na četrtkovih obiskih otroci iz devetletke zavoda in moj sedaj 4-letni whippet Jaka. V letu 2005 sem se začela izobraževati na področju terapije z živalmi (AAT) in aktivnostmi z živalmi (AAA) ter uspešno opravila teoretični preizkus društva »Tiere als Therapie« v Grazu in tako postala vodnica terapevtskega psa. Z Jako uspešno sodelujeva in želiva svoje veselje do druženja izpopolniti ter deliti tudi z drugimi ustanovami, kjer bi varovancem tako druženje polepšalo dan in omililo marsikatere tegobe in bolečine.

Špela Juršič in Sai

Že na začetku srednje šole sem se odločila, da se bom ukvarjala s terapijo s pomočjo živali, saj me je nek članek na to temo popolnoma prevzel. Želja se mi je uresničila leta 2003, ko sem se v okviru diplomske naloge odpravila za dva meseca na Dunaj, kjer sem v društvu »Tiere als Therapie« opazovala in sodelovala pri šolanju terapevtskih parov. Leta 2004 sem se priključila skupini deklet, ki so v okviru Društva za zaščito živali Ljubljana obiskovala Zavod za slepo in slabovidno mladino. Želela sem si razširiti znanje na področju AAA in AAT, zato sem opravila teoretični preizkus v podružnici TAT v Grazu. Upam, da bom v prihodnosti uspela izšolati tudi svojega kraljevega kodra Saia, da bova skupaj lahko vrnila še kakšen nasmeh na obraz.