INŠTRUKTORJI - Ambasadorji nasmeha

PREDSTAVITEV KOMISIJE ZA IZOBRAŽEVANJE – 2022/23

ŠPELA DRNOVŠEK, univ. dipl. inž. zootehnike, dežurni krivec, da danes berete te vrstice, saj sem ena od treh soustanoviteljic društva in tudi njegova prCednica. Poleg tega sem še predsednica upravnega odbora in inštruktorica oz. članica komisije za izobraževanje. Sem v ekipi inštruktorjev, ki pripravljajo nacionalni standard šolanja terapevtskih psov ter smernice in standarde za terapevtsko delo.

V zvezi s terapijo in aktivnostmi s pomočjo živali sem se izobrazila na Dunaju, kjer sem dva meseca za potrebe diplome gostovala v društvu Tiere als Therapie, potem pa še opravila šolanje s svojim kraljevim kodrom Saiem v Gradcu. S Saiem sva nato ne prav dolgo, saj je pri 6 letih šel čez mavrico, delala z otroki s posebnimi potrebami ter starostniki. Sedaj mi družbo dela zavetiščna mačica Hailey, pred kratkim pa se nam je pridružil še nov navihani kraljevi koder Zak, za katerega upam, da bova nekega dne tudi lahko skupaj risala nasmehe. Ne glede na to, da imam najdaljši staž v društvu, upam, da vas ne bo strah se za kakršno koli pomoč obrniti tudi name… tu in tam se še spomnim česa koristnega.

URŠKA IVANOVIČ, univ. dipl. ing. krajinske arhitekture, imam svoj s.p. VIRIDE krajinska arhitektura. V društvu sem od leta 2006, ko sva s tornjakom Skyjem prvič pristopila k izobraževanju, a žal zaradi Skyjeve mladosti s karakterjem takrat še nisva uspela uspešno zaključiti izobraževanja (kot par – sama sem ga). Po treh letih vzgoje in usmerjanja Skyja v APŽ, pa sva dobila potrditev komisije za izobraževanje, da lahko stopiva na samostojno pot. Pred Skyjem sem imela bobtaila Kana, ki je krivec, da sem zašla v terapijo s pomočjo živali, saj sva že med leti 1998 in 2003 hodila na izredne obiske otrok v Pediatrično kliniko v Ljubljani, a takrat pri nas še ni bilo nobenega društva ali govora o APŽ/TPŽ. Kot delovni par, pa sva s Skyjem z rednimi obiski 9 let delovala v razvojnem oddelku z otroci s PP (posebnimi potrebami) vrtca Kolezija, enota Murgle; 6 let na OŠ Majde Vrhovnik z individualnimi urami za otroke z vedenjskimi in učnimi težavami; 2 leti na projektu terapije s pomočjo živali v CUDV Draga Ig za otroke in mladostnike s težjo in težko psihično in fizično motnjo; 2 leti z individualnimi urami na OŠ Ketteja in Murna z otroci z vedenjskimi in učnimi težavami; 5 let v CUDV Dnevni Center Šiška z otroci in mladostniki s težjo in težko psihično in fizično motnjo. Poleg rednih obiskov sva obiskovala tudi vrtce in šole, kjer sva predstavila društvo in programe: Odgovorno skrbništvo živali, Kinološke urice – pravilen pristop do psa… obiskovala varovanke Varne hiše in skupnosti Rdeča kljuka, kjer so bili mladostniki z vedenjskimi in drugimi težavami. Sodelovala sva na prireditvah, dogodkih, izobraževanjih, sejmih. Sem aktivna članica društva Ambasadorji nasmeha, sekretarka od leta 2009, članica upravnega odbora in članica komisije za izobraževanje oz. inštruktorica ter predavateljica. Sem tudi v ekipi inštruktorjev, ki pripravljajo smernice in standarde za terapevtsko delo ter del ekipe, ki je spisala pobudo za ureditev terapevtskih živali v zakonodaji. Pobuda je od septembra 2022 v proceduri v državnem zboru in na ministrstvu za zdravje.

Sky se je leta 2018 poslovil, njegovo pot pa nadaljuje 6 letna mešanka Mila. Z  Milo redno obiskujeva OŠ Šentvid, razvojni oddelek vrtca v Murglah, Cirius Kamnik, Center IRIS in OŠ Roje, šolo s prilagojenim programom. V tem letu sem z mojim drugim mešancem, trinogim Happyjem, uspšeno zaključila izobraževanje in pričela s samostojnim delom. Ko nisem v službi ali ne delam za Ambasadorje sem prostovoljka tudi pri Lions klubu Barje, ki ima enkrat letno akcijo zbiranja rabljenih očal skupaj s podjetjem Hofer in Zvezo Lions klubov Slovenije in poučen ter zanimiv turistični rally. Moj prosti čas zajema še en del – sem športnica, tečem traile in maratone, gornica, rada plezam in kamor se le da, vzamem s seboj tudi oba kosmatinca. Želim vam prijetno spoznavanje vajinega novega odnosa, aktivnosti in terapije s pomočjo živali ter uspešno delo!

IRMA GOLOB, uni. dipl. pedag., delam kot učiteljica v oddelku posebnega programa vzgoje in izobraževanja v zavodu CIRIUS Kamnik. Že enajsto leto vodim projekt Terapevtski pes v razredu, kjer vključujem psa Alvina v učne dejavnosti. Sem aktivna članica društva za terapijo z živalmi Ambasadorji nasmeha, redno predavam na društvenih seminarjih in sem članica Komisije za izobraževanje. Svoje delo predstavljam na različnih seminarjih za pedagoške delavce oz. kongresih. Sem ena od pobudnic in ustanoviteljic Mreže Šolski pes, ki povezuje strokovne delavce, ki v svoje pedagoško delo vključujejo psa.

BORUT ŠERBELA, predmetni učitelj Športa, aktiven član društva sem pet let, v komisiji za izobraževanje pa delujem tretje leto. S psičko Burjo (mešanka), enkrat tedensko obiskujeva učence od 2. do 6. razreda na OŠ Savsko naselje – program Beremo z nasmehom. Na OŠ Majde Vrhovnik, kjer sem zaposlen, pa enkrat mesečno obiskujeva učence s posebnimi potrebami – program Pomoč pri učenju in branju (2. do 6. razred). Na naši šoli sem mentor interesne dejavnosti Beremo z nasmehom, obiskuje pa nas moja kolegica Sonja s svojima kužkoma (Ari in Poldi). Obe šoli sta tudi vključeni v projekt Mreža šolski pes. Kadar mi čas dopušča se z Burjo z veseljem udeležujeva raznih prireditev, dogodkov, sejmov in izobraževanj. Želim vam prijetno druženje z nami in uspešno šolanje.

IRENA KOREN, imam V. stopnjo izobrazbe. Sem deveto leto aktivna članica društva Ambasadorji nasmeha. Pred devetimi leti sem naredila izpit z bernsko planšarko Išo, s katero sva obiskovali različne ustanove do predlani, lani pa sem se morala od nje žal posloviti. Vmes sem šolanje opravila še z Išinim sinom Sergijem, ki je žal že tudi za mavrico, Roni pa je moj tretji pes, s katerim sedaj opravljava aktivnosti in terapije. Obiskujeva domove za starejše, otroke s posebnimi potrebami, vrtce, šole in se udeležujeva tudi ostalih dogodkov. V društvu delujem tudi kot blagajnik, sem članica upravnega odbora in sem članica komisije za izobraževanje ter predavateljica na seminarjih. Želim vam prijetno in uspešno šolanje.

SONJA TOMŠIČ, aktivna članica Ambasadorjev nasmeha že 8. leto. Imam psa Arija, avstralski Kelpie, star je 10 let in jazbečarja Poldija, starega 6 let. Zelo rada imata otroke in starejše ljudi. Z njima je veliko veselja in zabave, saj izredno rada izvajata različne trike. Ker je delo s kužkom omejeno, 2-3 obiske na teden, hodim izmenično z Arijem in Poldijem na različne ustanove: vrtce, šole, domove za ostarele in na različne predstavitve. Redne obiske pa imamo: “BEREMO Z NASMEHOM” OŠ Majde Vrhovnik, OŠ Log Dragomer, “UČENJE S POMOČJO ŽIVALI” OŠ Ketteja in Murna, “APŽ” OŠ Notranje Gorice,  CIRIUS Kamnik in program “ODPRAVA STRAHU PRED PSOM”. Sem že “upokojenka”, zato lahko obiske po ustanovah prilagodim v dopoldanskem času. Že 6. leto pa sem članica komisije. Se že veselim srečanja z vami.

NEŽA VAROGA, Než po domače. Delam v vrtcu kot vzgojiteljica, drugače pa sem zelo aktivna pri Ambasadorjih nasmeha že 10 let. Doma imam 2 mucka, vendar se ne strinjata, da bi sodelovala pri Ambasadorjih. Kljub temu, da nimam ževali, pride vsak par rok še kako prav. Zato pomagam pri vseh stvareh, če le lahko. Vsako leto je vedno več dogodkov, obiskov, predavanj, seminarjev. Na dogodkih pomagam delovnim parom, da lahko mirno opravijo svoje naloge. Ko sem v živo videla, kako velik motivator je žival, sem takoj vedela, da sem se odločila za pravo stvar. Res je zelo plemenito delo, boste videli!

JASNA POZNIČ, svetovalka za vedenje malih živali in magistra znanosti sociologije. Prvega psa sem si priborila kot najstnica, po letih pogajanj s starši. Barry je bil pudelj, s pridihom foxterierja. Takrat je imela večina ljudi velike pse. Na srečo je bil Barry velik po srcu in ga njegova višina ni motila. Dobro se je vklopil med ovčarje, novofundlandce, dobermane in mešance na temo nemcev. Dekleta smo pse šolala po Zidarjevi prvi izdaji knjige o psih. Barry je enakovredno ostalim izvajal vse vaje, vključno s prinašanjem zanj velikanskega aporta. Žal je pri sedmih letih oslepel. Na slepoto se je navadil, sama se si pa obljubila, da bom odslej imela le zdrave, rodovniške pse. Tako sem prišla do Tibetancev. Z njimi sem preizkusila marsikaj, od sveta razstav, agilityja, paše, dela z nosom in hoopersev. Z doma vzrejeno Cini sem spoznala Ambasadorje nasmeha in odkrila nove vrednote, pomembne tako za ljudi, kot živali.  Zaključila sem podiplomski študij behavioristke, kjer je bistvo pomagati ljudem, da bolje razumemo potrebe svojih živali, saj lahko le tako pomagamo uporabnikom. Mantecin rek (2013):  Živali morajo biti zdrave in srečne (Animals need to be fit and happy) je postal moj moto, kateremu sem dodala; na nas lastnikih pa je, da jim to omogočimo.