Kadar je strah pred psi tako močno prisoten, da govorimo že o kinofobiji, otroku (pa tudi odraslim osebam) onemogoča sproščene aktivnosti na prostem. Strah lahko izvira iz negativnih izkušenj s psom (ugriz ali napad), velikokrat pa se strah prenese preko odrasle osebe na otroka.
Že pred prvim srečanjem se pogovorimo o izkušnjah, ki jih ima oseba z živalmi. Starši pogosto pripišejo strah neprijetnemu srečanju s psom, včasih pa tudi ne poznajo vzroka.
Nikoli ne silimo osebe k stiku s psom. Veliko napako delajo lastniki psov, ki želijo taki osebi pomagati in jo silijo k dotiku z besedami: 'Saj ni nič hud!' Strahov, ki so toliko časa in tako intenzivno rastli, ne moreš odpraviti z nekaj dotiki.
Naša srečanja se odvijajo v naravi, kjer postopno pridobivamo zaupanje do psa. Oseba najprej vodi psa na zelo dolgi vrvici in hodi daleč za njim. Vrvico postopno krajšamo, vendar le, če se oseba strinja. Sprehodi se postopno podaljšuje. Ob ''trikcih'', vajah poslušnosti in igri s psom občutijo, da je pes pod kontrolo, da uboga ukaze in da ne bo naredil kaj nepredvidljivega. To počasi privede do zaupanja med osebo in psom. Pogovorimo se o 'pasji govorici telesa' in od daleč opazujemo druge pse, kako se vedejo. V spremstvu ambasadorskega psa, ki mu zaupajo, se počutijo bolj varno, zato postajajo pogumnejši tudi ob srečanju z drugimi psi.
Posamezniku, ki trpi za kinofobijo, se situacija lahko zdi brezizhodna, vendar je kinofobija zelo ozdravljivo stanje. Raziskave kažejo, da je ozdravitev pogosto trajna. Z nekaj dela, se boste torej zlahka poslovili od dosedanjega trpljenja. Za vedno.
